Mala lekcija o Miklavževanju.

Danes me je k pisanju spodbodla objava slike Jana Steena v našem dnevniku De Volkskrant:  'Miklavževanje', platno, ki meri  82 x 70,5 cm, slikano približno med 1665 in 1668 l. Izvirnik je razstavljen v muzeju Rijks v Amsterdamu, nedavno tega sva si ga z Jelko med tekom ogledali.

Vsakič, ko vidim to mojstrovino, sem vesela, da živim v Deželi mlinov na veter. Vsakič se vrnem v svoje študijske čase, ko smo med predavanji nizozemske zgodovine umetnosti ter med seminarjem o kulturni identiteti Nizkih dežel obravnavali to sliko. Dolga stoletja stara tradicija praznovanja Miklavža. Jan Steen (1625 ali 1626 - 1679) ni bil zgolj slikar nizozemskih navad in običajev, bil je pripovedovalec. Vsaka njegova slika razkriva svojo zgodbo in nauk.

Ko spet motrim to njegovo 'Miklavževanje', se zavem, da se je v 350-ih letih ni spremenilo veliko. Miklavžev praznik, oziroma 'Večer zavojčkov', kot mu tudi pravijo, je družinski praznik, kjer otroci dobijo najpomembnejša darila v letu. Seveda, če so pridni. Sicer dobijo šibo, tako kot deček s klobukom na levi strani. Njegova starejša sestra posmehujoč drži njegov čevelj, iz katerega moli vejica. Tudi njegov mlajši bratec se norčuje iz njega, češ, vidiš, lump, to je zato, ker si me celo leto dražil. Seveda nagajivi deček ne bo ostal brez darila. Že takrat so ljudje vedeli, da nikakor ni vzgojno otroke tako kaznovati. Poglejte babico v ozadju, ki je dečku namignila, naj pogleda z njo za zastor. Prav gotovo tudi njega čaka čudovito darilo, tako kot deklico v ospredju. Ta še zvesto verjame v Miklavža, njena starejša sestra s čevljem pa prav gotovo ne več, vendar marljivo igra svojo vlogo, da mlajši bratci in sestrice ne odkrijejo največje nizozemske skrivnosti.

V naglici sem prebrala interpretacijo slike, ki jo je ta teden prispeval sam direktor Rijksmuseuma, Wim Pijbers. Seveda nisem pričakovala, da bom izvedela kaj novega, a sem se na srečo uštela! Pijbers se je zapičil v praznično pogačo, prislonjeno na mizo v desnem vogalu slike. Poizvedel je naokoli in izkazalo se je, da je to praznični kruh duivekater. 'Duivekater, duivekater,' sem brskala po spominu, 'ta izraz sem še pred kratkim slišala.' Naenkrat se mi je posvetilo! Seveda, prejšnji teden na tržnici, kjer prodajajo kruh. Duivekater izvira prav iz Zaandama, kjer živim. Ne morem si kaj, da ne bi bila sila ponosna na naše mesto, ki je prispevalo to zanimivo podrobnost na tej za Nizozemce legendarni slikarski stvaritvi.

V dežju sem odkolesarila na tržnico. Pomaranče, banane, zelje, jabolka, hruške in ... duivekater. Niti malo ni videti več tako spektakularen. Bela štručka s križastim vzorcem na skorji. Okus pa je božanski. Že štiri stoletja.