Zadnji dan

'Tvoj trebuh me boli,' zatarna Jelka, potem pa se zasliši glasen prrrrooottt-teterete-teteretet', kot bi ušlo kakšnemu hrustu, na primer kakšnemu gozdarju med sekanjem veličastne sekvoje, ne pa mali še ne cicibanki.
'O! Petarda,' vzkliknem.
'Brzostrelka,' me popravi nona Anica.
Jelkina bolečina v mojem trebuhu v hipu popusti in gremo ven, ker po nekem čudežu sije sonce.
Antonieju potegnem čez ušesa rdečo kapo.
'Paka,' pravi, in odpalčka za Jelko na vrt. Kako je še majhen, škratljc!
Danes je bila Jelka zadnji dan stara tri leta, Antonie pa zadnji dan eno.
Pred štirimi leti ta čas sva z Willemom že gledala na uro; popadki so bili še neredni.
Pred dvema letoma sva z Willemom ta čas krasila dnevno sobo za Jelkin rojstni dan, medtem, ko se je  Antonie prekopiceval v mojem trebuhu. Nona Anica je takrat rekla: 'Menda bo fantek kar jutri, na Jelkin rojstni dan, privekal na svet.'
Na to smo bili pripravljeni. Torta, hrana in pijača so se hladile v kolesarnici, nona Anica in teta Desiree, Willemova sestra, ki stanuje v sosednji ulici, pa sta imeli vsa navodila in vse sezname.
In Antonie je res pokukal na svet prav na Jelkin rojstni dan. Ob devetih zjutraj sva z Willemom krenila v porodnišnico, dve uri kasneje pa sem pestovala najlepšega fantiča na svetu. Ob štirih popoldne, ko smo se vsi trije vrnili domov, smo vpadli na Jelkin žur. Polna hiša sorodnikov in... Nelleke. Nelleke je nekaj vmes med babico in gospodinjsko pomočnico. Kraamhulp, po nizozemsko.
Tudi takrat, ko sva se iz bolnišnice vrnila z Jelko, naju je doma pričakala Nelleke, skupaj z omo Tiny in opom Wimom. Nelleke je šest dni skrbela za dojenčka, zame ter za čisto kopalnico, zlikano perilo ter posesano dnevno sobo. Nelleke bi morali na vrtu postaviti spomenik, prmejduš, da ja. A da ne skrenem preveč.
Preden sem se z 'računalnikom za v naročje' namestila v postelji in začela pisati, sem si navlekla črno nosečniško spodnjo majico, ki sem jo imela oblečeno takrat, ko se je rodil Antonie. Pižama, ki sem jo imela oblečeno ob Jelkinem rojstvu, žal zaudarja v košari za umazano perilo, sicer bi si oblekla tudi to. Hvaležna sem, da imam ta dva oprijemljiva spominka, od katerih se verjetno ne bom ločila in ju bom nosila vsaj na noč pred dvojnim rojstnim dnevom. Na Nizozemskem v bolnišnici lahko nosiš svoje stvari. Po drugi strani te sicer hitro naterajo domov, po porodu te malce spedenajo, potem pa se lahko greš oprhat v kopalnico, ki je zraven porodne sobe. Ko se vrneš, te čaka nekaj kozarcev malinovca in ko ga spiješ, greš lulat in ko se polulaš, greš domov. Seveda, če je s tabo in dojenčkom vse ok. In tako sem jaz, dvakrat, nabita z adrenalinom in oksitocinom, dvakrat malone vzklikala 'hura, hura!', ko smo smeli domov. Seveda sem vedela, da me čaka Nelleke.
Kar ne morem se posloviti od tega dneva. Jutri bo Antonie malček, peuter, danes je še čižek-mižek, dreumes. Jelka bo še dobro uro malčica, potem pa bo kleuter: cicibanka.
In jaz? Jaz se bom prebudila vsa prešvicana. Katera mona spi v nosečniški spodnji majici pod pižamo?!