Novička

V soboto se mi je Lotica skrivnostno približala in mi pomenljivo zašepetala v uho: 'Moja sestra je noseča.'
'Torej boš tetica, in to pri devetih letih,' sem radostno vzkliknila. Veliki dogodek bo napočil julija. Seveda se je na vso moč veseliti novega zemljana. A vendar mi ta novička ne da spati.
Pred letom in pol je namreč taisti deklič, ki se redno pride igrat z Jelko, povedal: 'Moja sestra je postala muslimanka,' in preden sva z Willemom sploh imela čas kar koli odvrniti, je dodala: 'grozno, ane?'
'Ah, tako grozno pa to spet ni,' sem ji zagotovila.
'Zdaj mora vedno nositi ruto,' je povedala Lotica.
'Ja pa kaj, mi pa moramo pozimi nositi kape, da nas ne zebe,' sem na pol v šali dejala, a si nisem mogla kaj, da me pri srcu ne bi zbodlo. Bi se tudi tako pošalila, če bi šlo za našo Jelko? Kaj, če se bo ona zaljubila v Nizozemca maroškega porekla, ki bi slučajno še pripadal strogi islamski veji? Sem omejena, če kar naravnost priznam, da bi me to popolnoma strlo?
Ko se mi je Lotica pred nekaj meseci potožila, da njena sestra ne sme več priti na njen rojstni dan, ker se po svoji poroki lahko udeležuje zgolj muslimanskih praznovanj, mi nobena šegava ni več padla na pamet. Deklici sem zgolj lahko rekla, da sestre s tem ne bo izgubila, da se bosta pač videvali ob drugih prilikah.
Pomislila sem na njeno mamo in pri duši me je še bolj stisnilo. Sme videti svojo hčerko, kadar si želi? Kako bo, ko se otroček rodi? Ga bo smela videvati? Čuvati prav gotovo ne, se bojim. Kako se počuti? Mimogrede, Lotičina mama je neprestano na udaru, venomer jo kdo intervjuja in verjetno jo misli - takšne, kot so moje - zbadajo v hrbet, ko včasih po soseski prikolesari s svojo v frfotajoče temno rjave ali temno vijolične obleke zavito starejšo hčerko. S hčerko, ki bi morala v šolo, ne pa gospodinjit svoji primoženi družini.
Smrkljo zlasati, jo stresti iz tistih obupnih odeval, ji zbiti -dobesedno- iz glave vse ortodoksno muslimanske ideje ter jo zakleniti v klet! Marskidaj mi ta misel šine skozi možgane. Misel, ki po vsej verjetnosti šviga po vsej soseski. Če bi Lotičina mama to storila, bi svojo hči tako zagotovo in za vedno izgubila.
Zadnjič sem Lotičino sestro spet videla. Skupaj s pripadnico iste sekte sta odšušteli mimo mene. Dva črna morakvarja, ob katerima  mi zledeni srce. Še njuna blažena nasmeška sta se mi zdela naravnost srhljiva.
In zdaj je na poti otrok. Bo zbližal dva tako različna svetova?