Jelka je bila dopoldne drugič v šoli. To pot ni bilo učiteljice Kim. Ob torkih in sredah imajo prvčki učiteljico Margriet. Starejša, prijazna in energična gospa s sivimi, na ščetko ostriženimi lasmi. Z Willemom Jelko dostaviva ob 8.15. Pol devetih začne pouk, ob sredah z ustvarjalno urico. Razred prijetno diši po eteričnem olju, ki se greje pod svečko na učiteljičini mizi. Na mizicah čakajo čopiči, lepilo, papir in škarje. Otroci bodo iz papirja, kartona in drugih materialov ustvarjali. Knutselen, se temu reče po nizozemsko.
Z Willemom se vračava proti avtu. 'Danes šlo boljše kot predvčerajšnjim,' pravi Willem. Res je, danes, drugi dan v šoli, se Jelka ni jokala, ko sva se poslovila.
Pomirjeno sem se odpravila za računalnik. Danes sem lahko delala doma. Ob pol enih pa spet po Jelko.
Prišla sem deset minut prej. Čakala sem v vlažni sivini pred šolo. Velik peskovnik je pod zeleno mrežo, ki ga je čuvala pred kakajočimi mačkami, spal zimsko spanje. Prvič sem se soočila s tako imenovano 'mamamafijo s šolskega igrišča'. Kar zmrazi me, ko pomislim na to, kako popularne in dominantne mamzile določajo, kdo se bo s kom igral in kaj se bo na šoli organiziralo. Nekatere prevzetno zagrizene, druge puhloglave, tretje pa, hvalabogu, normalne.
'Prvič tukaj,' mi prijazno pokima neka mama. Njena dvojčka sta že leto in pol v šoli. Vsak v svojem razredu, to pa že. Nestrpno čakam Jelko. A najprej priživžavkajo na plano cicibani iz paralelnega razreda. Ko se ti pokupčkajo pri mamicah in babicah, ugledam pri vratih Jelko. 'Mamaaaaaa,' mi steče v naročje.
'Kako je bilo,' poizvem.
'V redu,' se mi nasmehne.
Skala se mi odvali od srca. A kaj več mi ne uspe izbezati iz svoje hčerke. Za hip na dvorišče stopi učiteljica Margriet. 'Zelo dobro ji je šlo,' mi utegne poročati, potem pa se spet zaplete v razgovor z učiteljico iz popoldanskega varstva.
'Si tudi ti lepila in rezala ali si se raje igrala.' željna novic zaslišujem Jelko.
'Ja,' mi izjemno informativno odvrne moja šolarka. Potem pa še doda: 'Učiteljica Margriet je ON, ane?'
Odkrito si priznam, da ne vem, s katerim protiargumentom bi najprej začela spodbijati njeno teorijo.
Ko greva popoldne v vrtec po Antonieja, nama Esther, ena vzgojiteljic, izčrpno poroča o tem, kako dolgo je spal, kaj in koliko je jedel, s kom se je igral ter kot piko na i še to, da je ves dan oponašal sosedovega Elijo, ki je star šele leto dni in zna reči zgolj 'gnnnn, gnnnn'.
Jelka je priskakljala k svojemu bivšemu vzgojitelju Janu. Ta je njeno ročico podržal med svojima, in ji rekel: 'Veš, Jelka, ko se v Indoneziji ljudje srečajo, si dajo roko in rečejo selamat datang.'
'Selamat datang,' ponovi Jelka, brez naglasa, čisto tako kot Jan.
'To pomeni, dobrodošli,' nama razloži vzgojitelj.
'Selamat datang,' ponovim še sama. Medtem, ko Antonieja oblačim, se Jelka še malo poigra s svojim najboljšim prijateljem, Rubenom. Še nekaj mesecev in tudi on bo odšel v šolo. Na žalost v eno drugo.
Mi je hotlo it kar malo na jok...
OdgovoriIzbrišino, Mojca, meni se je pa res prikotalila solzica.
OdgovoriIzbrišiIrena, kako domači so mi ti tvoji občutki.še vedno oz. zdaj so se mi ponovno izrazili.Jaz sem bila tudi vsa "presrana" prve dni, ko sem med tisto množico mam čakala na svoja dva. seveda so me ocenjevale od zgoraj in spodaj in iz leve proti desni in nazaj. dokler se res ena mama ni okorajžala in me vprašala od kje smo. Razložila sem v detajle kje je Slovenija, da ni Slovaška itd. itd. A ko je bil led prebit, so me z vsemi 4imi sprejele medse. tako močno, da smo vse jokale ob našem slovesu. Zelo všeč mi je bilo "knutslanje" z njimi in otroci, pa druženje ob projektih Sinterklaas, Paas,idr., nepozabno lepo smo se imele, ko smo prale igrače.nepozabno se je bilo spoznavati z vsemi narodnostmi- Rusi, Sri Lančani, Maročani, Iračani, Brazilci,...oh, zdaj me je zamikalo, da si ogledam posnetke iz šole...pa čau, grem obujat spomine