Ko nona Anica odide

Ura še dve popoldan ni, meni pa se zdi, da je že čas za večerjo. Vsaj zmahana sem temu primerno. Za soboto sem vstala ob nečloveški šesti uri, na sekretu najmanj deset minut strmela v palce na nogah, da sem se predramila. S podstrehe je ropotanje sporočalo, da je pokonci tudi nona Anica. In da je slabo spala, tako kot jaz, sicer bi jo morala ob tem času prav temeljito buditi.
Pri Jelki v sobi prižgem luč. Rdečelaska zaspano zamomlja, naj grem stran. In se tudi spokam. V kuhinjo pripravljat zajtrk. Willem in Antonie prihlačata k mizi. Antonie je ves navdušen, ker se peljemo na Schiphol, na letališče, da bo videl letala ter da se bo seveda peljal v avtu. Nona Anica prinese svoji dve torbici, v kateri ji smuknem še dva sirčka za sestrično. Kovček je že nabito poln, predvsem čebulnic.
Čemerna sem, žalostna in na trnih. Vedno, kadar nona Anica odhaja.
Vsi zdomci imamo enake probleme. V tujini tujci, v Sloveniji turisti - z neprestanim občutkom da te nikjer ne jemljejo resno, dnevno kličemo ali skajpamo, čisto prevečkrat se poslavljamo, se bojujemo z občasnim akutnim domotožjem, na vse kriplje skušamo obdržati stike s prvotnimi prijatelji in pri tem nehote nemalokrat zabredemo v logistično godljo, v katero nas še globlje potisnejo občutki krivde. In velikokrat postopamo po letališčih. Starši in prijatelji so namreč vedno predaleč.
Na Schipholu smo prijavili nono Anico, njen modri kovček se je odpeljal po tekočem traku. In potem smo čakali in postopali pri okencu za asistenco: nona Anica je sicer korajžna in gibčna, ampak jo je vedno strah, da ne bo našla pravega izhoda. Nikoli ne vemo, kaj naj si ob teh trenutkih rečemo. Antonie in Jelka tekata in se prešerno smejita, jaz pa vsa živčna gledam, kdaj se bosta znašla pod kakšnim vozičkom oziroma kdaj bosta prekucnila kakšno prtljago posebnih dimenzij, kajti ta oddelek je tudi v bližini. Navsezadnje po nono Anico pride prijazen gospod in nam jo odpelje.
Vem, da bom še nekajkrat iz navade pogrnila mizo za pet ljudi, da bom naslednje jutro stisnila eno pomarančno preveč, da bom še desetkrat šla v podstrešno sobo samo zato, da še malo občutim njeno prisotnost, njeno posteljo pa bom verjetno pospravila šele tik preden bo spet prišla.

Mama je včasih malo čudna

V ponedeljek se je naša štiriletnica med igranjem s perlicami odločila, da si bo eno potisnila v nos. Jaz sem ravnokar pripravljala večerjo.
Nerodna reč, ker mala zadevica ni hotela ven. Jelka se je po pomoč zatekla, čisto razumljivo, k meni.
In jaz sem, povsem v nasprotju z zdravim razumom, pobesnela. Perlica je bila simbolična kaplja čez rob vsega gneva, ki se je mesece in leta nabiralo v meni. Leta in leta mučne bolezni mojega očeta, kronične težave moje boljše (ja, boljše, kot se bo izkazalo v nadaljevanju) polovice, podrobno razlaganje moje tašče o vseh njenih ginekoloških (sic!) tegobah, nenehno hipohondrsko razlaganje moje mame, kako jo boli glava, ampak samo polovica glave, ampak samo takrat, ko kašlja (NE KAŠLJAT, JEBENTI!!!!), moj neprestani strah, da sama zbolim, nespečnost, stres, slaba volja, tesnoba...In kaj je bolj 'logičnega', kot znesti se nad malim dekletcem. Je ni dovolj globoke luknje, v katero bi se zakopala od sramu. Rohnela in rentačila sem kot Muja Karotova, Jelka pa je, logično, jokala.
Tresoča od togote sem klicala dežurnega zdravnika, h kateremu smo lahko na srečo šli čez poldrugo uro. Med telefonskim pogovorom je Mujo Karotovo pikalo za celo mravljišče rusic, toliko jih je bilo, kot je bila kosmata moja vest.
Deklico sem najprej pomirila.
 'Ne bi se smela razjeziti nate, veš, mama je včasih malo čudna.'
Zaskrbljeno me je pogledala. 'Se zdravnik ne bo jezil,' je vprašala.
'Ne, on je normalen.'
In potem je prišel papa. In smo večerjali. Jelka je v prazen kozarec rekla: 'Pusti me ven!'
Willem ji je zatisnil levo nosnico in rekel: 'Pihni!'
Pfffffffft, je perlico odneslo na tla.
Na srečo tej neuravnovešeni mami stoji ob boku umirjen očka.

Na pomoč, še en recept za bučno juho!

Kako rada imam oktober. Mesec prave, zrele jeseni, ko dozorijo buče in porumenijo listi. Ko vstanem, iz kuhinje gledam na temno modro nebo; zgodnja letala po njem vlečejo rožnate črte. Rada imam tudi prve mrzle, deževne dni, še posebej, če mi ni treba od doma. Otroka rišeta, jaz pa kuham. Obožujem sekljanje zelenjave, trenje dišavnic, lupljenje hrušk, medtem ko se pred hišo dežne mlake vidno večajo.
V supermarketih Dežele mlinov na veter nas čaka jesenski izvod revije z jesenskimi recepti. In ne morem si kaj, da enega ne bi delila z vami. In ja, bojim se, da bo to spet eden izmed tisočerih receptov za bučno juho, ampak zaupajte mi in se pustite presenetiti. Priprava je preprosta, če pa vam lupljenje buče dela preglavice, jo lahko mirne duše kar celo pet minut kuhate v vreli vodi. Zakaj pustolovska bučna juha? Zaradi nenavadnih sestavin! Ampak se izplača, še celo moja hudo zbirčna otroka jo jesta.

Pustolovska bučna juha

Sestavine:
1 hokkaido buča (cc 1 kg)
1 pomaranča
pol limete
2 cm svežega ingverja (naribanega)
čajna žlička zmlete orientalske kumine (Cuminum cyminum)
manjša čebula, lahko šalotka
dve jedilni žlici olivnega olja
1,2 litra jušne osnove

Priprava:
Olupite in očistite bučo ter jo narežite na velike kocke.
Na zmernem ognju olju v petih minutah posteklenite sesekljano čebulo, ki ste ji dodali orientalsko kumino.
Dodajte bučo in jušno osnovo, pustite, da zavre ter kuhajte približno 15 minut. Operite pomarančo, naribajte njeno lupino, ki jo dodajte juhi. Juhi prilijte sok stisnjene pomaranče, naribani ingver, nato pa vsebino zmešajte s paličnim mešalnikom, dokler juha ni čisto gladka. Po okusu dodajte sok limete, sol in poper.

Out of the box

Jelka riše. Dve bolj ali manj vodoravni, paralelni črti, ki ju povezuje vedno več navpičnih.
'Jelka, kaj pa rišeš,' jo pobaram.
'No, kaj rišem,' me nagajivo izzove.

'Ograjo?'
'Ne.'
'Lestev?'
'Hihihi! Ne,' odvrne in marljivo poteguje vertikale.
'Že vem! Tračnice,' vzkliknem.
'Ne-e,' strese Jelka s svojimi rdečimi kodri.
Z jezičkom med ustnicami se velikopotezno loti preostalega prostora na listu papirja.
Riše.

In riše.

Flomaster na vse kriplje škriplje po papirju.


Čez nekaj trenutkov dekletce zmagoslavno dvigne svojo risbico:

'Ja robot, ne?'