Mama je včasih malo čudna

V ponedeljek se je naša štiriletnica med igranjem s perlicami odločila, da si bo eno potisnila v nos. Jaz sem ravnokar pripravljala večerjo.
Nerodna reč, ker mala zadevica ni hotela ven. Jelka se je po pomoč zatekla, čisto razumljivo, k meni.
In jaz sem, povsem v nasprotju z zdravim razumom, pobesnela. Perlica je bila simbolična kaplja čez rob vsega gneva, ki se je mesece in leta nabiralo v meni. Leta in leta mučne bolezni mojega očeta, kronične težave moje boljše (ja, boljše, kot se bo izkazalo v nadaljevanju) polovice, podrobno razlaganje moje tašče o vseh njenih ginekoloških (sic!) tegobah, nenehno hipohondrsko razlaganje moje mame, kako jo boli glava, ampak samo polovica glave, ampak samo takrat, ko kašlja (NE KAŠLJAT, JEBENTI!!!!), moj neprestani strah, da sama zbolim, nespečnost, stres, slaba volja, tesnoba...In kaj je bolj 'logičnega', kot znesti se nad malim dekletcem. Je ni dovolj globoke luknje, v katero bi se zakopala od sramu. Rohnela in rentačila sem kot Muja Karotova, Jelka pa je, logično, jokala.
Tresoča od togote sem klicala dežurnega zdravnika, h kateremu smo lahko na srečo šli čez poldrugo uro. Med telefonskim pogovorom je Mujo Karotovo pikalo za celo mravljišče rusic, toliko jih je bilo, kot je bila kosmata moja vest.
Deklico sem najprej pomirila.
 'Ne bi se smela razjeziti nate, veš, mama je včasih malo čudna.'
Zaskrbljeno me je pogledala. 'Se zdravnik ne bo jezil,' je vprašala.
'Ne, on je normalen.'
In potem je prišel papa. In smo večerjali. Jelka je v prazen kozarec rekla: 'Pusti me ven!'
Willem ji je zatisnil levo nosnico in rekel: 'Pihni!'
Pfffffffft, je perlico odneslo na tla.
Na srečo tej neuravnovešeni mami stoji ob boku umirjen očka.