Never Give a Day Away. Camel v Paradisu

Prejšnji teden sem bila deležna posebne vrste krsta. Prvič sem obiskala nizozemski posvečeni hram pop glasbe, Paradiso v Amsterdamu. En najbolj znanih glasbenih odrov v Evropi, kjer že od leta 1968 nastopajo rockovske in pop legende. Svojčas, v devetnajstem stoletju, je bil Paradiso cerkev, dandanes pa je tempelj privržencev dobre glasbe, z zavidanja vredno akustiko.
Na koncert sem šla popolnoma nepripravljena. Camel, progresivni rock. Willem je že trideset let navdušen nad njimi, mene pa ta zvrst ne privlači. Če je več klaviatur kot kitar, ne more biti bogve kaj, je moj moto. A enkrat sem bila že v popolni zmoti. Pred leti me je Willem zvlekel na koncert nizozemske simfonično-rockovske skupine Kayak. Koncert je bil svojevrstno doživetje za  glasbene sladokusce. Komplicirane skladbe in virtuozna izvedba so me čisto navdušile. Da ne bo pomote: še na misel mi ne pride, da bi doma prostovoljno poslušala njihove neizmerno dolge štiklce, na njihov koncert pa bi šla v tem trenutku znova.
Pred Paradisom ni bilo nobene gneče, notri pa se je trlo ljudi v pozni srednjeletni post-puberteti. Nenadoma sem se spet počutila rosno mlada. Tako mlada, da sem Willema zvlekla v zgornjo galerijo, kjer sva imela dih jemajoč pogled na oder. Levo je za balustrado nestrpno stegovala vratove vrsta Statlerjev in Waldorfov. Pred mano je vstala gospa, ki me prestavila za trideset let nazaj v preteklost: na las je bila podobna medicinski sestri Mari iz dijaškega doma v Tolminu, kjer sem se štiri leta prebijala skozi gimnazijska leta. Pogledala  sem na oder v hladni modri svetlobi. Dva resna seta klaviatur, pri sprednjem mikrofonu pa za vsak slučaj še en digitalni klavir. Na debelo sem požrla, ko sem opazila ob mikrofonu ležati tudi flavto. To bo koncert za glasbene prenapeteže.
Sestra Mara se je vrnila s pivom ter se namestila ob ograji.
In potem so prišli na oder, Camel, stari mački okrog šestdesetih, v klasični opremi,  za bobni pa en za dve generaciji mlajši, kot bi ušel iz čisto druge scene.  Flavtist in kitarist, ki mu je bilo že kakih šestdeset, me je spominjal na profesorja Stegemana. Dobrohoten, altruistično naravnan, tu sem, vaš sem, izvolite sadove moje nadarjenosti. Ravno sem se začela spraševati, zakaj so si vsi klaviaturisti v takih skupinah hudo podobni in so videti kot klasičen portret s petnajstega stoletjaž; eden izmed klaviaturistov je bil namreč na las podoben tistemu iz skupine Kayak. Pa se Willem skloni k meni in ves radosten pove: 'Ton Scherpenzeel od Kayaka je za klaviaturami.' Svojčas je celo igral pri Camel. Mala malica, tale vskok.
Glasba je bila čarobna, zapeljiva, umirnjena, sčasoma pa se je vanjo prikradla napetost, bobnar je odložil z volno ovite palice, zgrabil za lesene in gromko usekal. Oder je oblila rdeča svetloba. Glasbeni potoček se je spremenil v mogočni polifonični bobneči slap. Kitarista sta žagala, roke klaviaturistov so sem ter tja brzele po tipkah. Sestra Mara je pred mano navdušeno nabijala po zračnih bobnih, Statlerji in Waldorfi so se nič kaj starčevsko gugali v ritmu glasbe. Willem je z zadovoljnim nasmeškom motril oder, jaz pa sem z zadovoljnim nasmeškom motrila njega in mojstre na odru
Soli Deo Gloria, je na cerkveno preteklost spominjal napis nad odrom. Ne bo držalo, razen če to velja za vsakega glasbenika posebej, ki ga doleti čast, da nastopi v tem templju. Čudovit koncert. Roko na srce, tisto flavto bi lahko mirno pustili doma, ampak vzdušje, ki ga je skupaj z muzikanti pripravila publika, za celo generacijo starejša od mene, je bilo nepozabno. For Today se mi je najbolj vtisnila v spomin. Morda se zdi marsikomo samo po sebi umevno, da je treba živeti za danes, a jaz vedno znova na to pozabljam. In to ni OK, kajti današnji dan se mi ne bo nikoli več vrnil in nikoli več ne bom tako mlada, kot sem danes.