Z brez

V Deželi mlinov na veter je treba na smrt resno jemati dve stvari. Na drugem mestu je plavanje, na prvem pa.... Trikrat lahko ugibate. Namig: Nizozemska premore za 35.000 km kolesarskih stez.
Ob sončnih nedeljah se otroci in starši zbiramo v parkcu na sredini našega otočka. Z zeleno čelado na glavi na kolesu pridirka Dean, Jelkin prijateljček, s katerim se je pajdašila v vrtcu. Njegov oče Kees ponosno gleda svojega petletnika in še ne triletno hčerko, ki tudi že mojstrsko lovi ravnotežje na dvokolesnem poganjalčku. Antonie še vedno ropota na svojem triciklu, Jelko pa kolo sploh ne zanima. S prijateljico Izo raje šikanira skupino starejših otrok. Zmajevki mali. 'Da se le mlajših ne lotita,' lakonično komentira Izina mama. Jaz sicer na vsako figo reagiram, ampak tokrat sem se odločila, da ne bom. Vzgajanje otrok v javnosti se mi namreč zdi hudo problematično. Če bosta prekoračili kakšno mejo, bosta pač dobili po goflji.
Jelka ima sicer dve kolesi. Eno večje, s stranskimi koleščki, ki zvečine brezdelno počiva v kolesarnici, in manjše kolo z gasilsko sireno. Na tem kolesu je Willem že pred meseci stranska kolesca snel v dobri veri, da bomo z Jelko dnevno vadili.  Otrok, ki s petimi leti še ne zna kolesariti, je na Nizozemskem prava sramota. Z drugimi besedami, starše takega otroka je najbolje prijaviti zaradi zanemarjanja. Kljub najboljšim namenom nama je z Willemom v pol leta Jelko uspelo na kolo spraviti kakih petkrat. Pod pazduho sva ji okrog pros zavila šal, jo posadila na kolo in začela s strašno kalvarijo po otoških uličicah. Jelka je na ves glas vpila: 'Ojojooooj, ojojooooj! Drži  me, ne me spustiiit!' Nerodno je vijugala, jaz ali Willem pa sva se ob njej vsa zaripla krotovičila na vse pretege. Zdržali smo kakšnih dvajset minut, potem pa je bilo treba nujno domov na čokoladno mleko.
Ampak prejšnjo nedeljo, ko se je naveličala drezanja v starejše otroke, je Jelka prišla k Willemu in zahtevala kolo. 'Čelado ji daj gor,' je svetoval Kees. Roza čelada se lepo poda k rdečim kodrčkom, sem ugotovila, ko sem jo opazovala iz kuhinje. Jelka je pred kuhinjskim oknom zajahala kolo, Willem jo je potisnil in deklič je, častna beseda, kolebavo odkolesaril  ulici! Sicer v silnih vijugah, ampak brez šala, brez stranskih kolesc, zgolj na lastnem občutku za ravnotežje. Velik cmok se mi je naredil v grlu.
'Zdaj znam kolesariti met zonder zijwieltjes, z brez stranskimi kolesci,' je ponosno govorila. Sprva je sicer bolj vozila slalom kot pa kolo, ampak med tednom je tako vztrajno vadila, da sem se včeraj odločila, da bo lahko prvič šla v mesto. Ob nedeljah na ulicah ni drena, plesna šola, kjer se Jelka že nekaj nedelj navdušeno udejstvuje, pa ni daleč. Na vso silo je sicer sprva hotela že kar 'z brez čelade', ampak na srečo se je vdala mojemu 'Niti govora!!!'. Prav nič mi ni bilo žal, da sem zjutraj špricala svoj nedeljski jogging, saj je bil tempo ubijalski. Pošteno sem morala dirjati ob novopečeni kolesarki.
Po plesni urici sva vzeli s seboj domov še Jelkino prijateljico Rosanne. Jelka je s kolesom šibnila ko sneta sekira. Medve pa za njo. Tu pa tam se naju je usmilila in se ustavila. In se potem spet zagnala. Kot bi mignil, smo bile skoraj doma. Še po gričku navzdol in v našo ulico. Težava je v tem, da Jelka sicer po enem tednu dokaj spretno kolesari, zavirati pa še ne zna. Tik pred domačimi vrati je nenadoma izgubila ravnotežje in se - bumf! - zabila v odbijač našega avtomobila. Spektakularno je pogrnila, za nameček pa je nanjo padlo še kolo. Njeni decibeli so kakih sedemkrat presegli dovoljeno mejo. Brez sape sem pritekla k njej, jo rešila kolesa ter jo potegnila k sebi v naročje.
'Vidiš, da je pametno, da si imela čelado na glavi,' sem ji rekla, ko se je pomirila, 'če ne bi sedaj imela luknjo v glavi.' 'Ja,' je vsa zasopihana pristavila Rosanne, 'pa možgani bi ti ven prilezli!'
Jelka me bistro pogleda s svojimi modrimi, še malo solznimi očmi: 'Mama, a zdaj, ko znam kolesariti z brez koleščkov, lahko dobim rolke?'