Včasih kakšen moj visokoleteči načrt s tako silo na trebuh pljusne v vodo, da me vse boli, najbolj pa duša. Kot zdaj. Pa tako sem si želela noni Anici izpolniti njeno veliko željo, da bi videla Islandijo. Že poleti sva rezervirali potovanje. Pojutrišnjem naj bi šli. Pa ne bova, ker je zbolela. Če bi bil skok iz kože olimpijska disciplina, bi lahko zaslovela po vsem svetu. Ampak gneva tako ali tako ni na nikogar stresti, ker nihče ni kriv. Malo se cmerim, pečem piškote in se bašem z njimi. Otroka me boječe gledata. 'Vidva nista nič kriva, otroka. Mama je žalostna, ker nona Anica bolna in ne bo mogla na Islandijo. Mamo bo pa tudi minilo in bo kmalu spet vesela.'
Jutri grem prvič v življenju za nekaj teden dni stran brez svoje družine. Na žalost ne v Rejkjavik, marveč v Bovec. Nekoč se bo izkazalo, da je bila to prava poteza. Ta trenutek pa je to prav beden občutek, da bi najraje ostala doma. Piškoti in rock and roll do daske, da me zapustijo temnočrne misli. Minus rock and roll do daske, ker sta otroka že tako ali tako preveč iz sebe.
hmmm ... Islandijo stresajo potresi zaradi vulkana Bárðarbunga, niti slučajno menda ni ziher, da ne bo ogrozil letenja, poleg tega bruha ogromno ene grdobije ... Nona Anica naj čim prej ozdravi (držim pesti), vulkan naj utihne, pa bo vse bolje - tudi naslednji izletič :-)
OdgovoriIzbrišiOoooh, to pa ni OK.
OdgovoriIzbrišiHitro okrevanje noni Anici želim!
Če greš pa slučajno iz Ljubljane preko Idrije v Bovec (kar ne greš, ker itak nikoli nihče ne gre. :)) se pa le ustavi, te povabim na kavo.
Srečno pot!
Upam, da je nona Anica že zdrava in že dela načrte za vajino potovanje...
OdgovoriIzbriši