Dam tot Dam - mini različica

Še nekaj tednov nazaj so se mi dvigali lasje ob misli, da bo morala Jelka kolesariti ob meni, med prometno konico, po skrajno zoprni cesti v šolo. Mali deklič zdaj že tri tedne suvereno pritiska na pedale, tu pa tam se ji še malo zaplete, sem pa tja povzroči manjši prometni zamašek, ko iz neznanega razloga sestopi s kolesa. Na srečo Nizozemci s tem računajo, ampak ko prihrumi mimo kakšen tovornjak ali kakšen prenapet mopedist, se naježim, mala pa hladnokrvno vztraja. Silno sem ponosna nanjo.
Pred nekaj tedni si je pritekla svojo drugo medaljo za mini Dam tot Dam tek. Nabrisala je sošolca Daniela in Arona, ki sta v primerjavi z njo bila na tazaresni 'pole position' med stotinami petletnikov.
Vsako tretjo soboto v septembru, ko je tek od Amsterdama do Zaandama, zjutraj za otroke organizirajo mini tek. Otroci od 4. do 8. leta po mestu tečejo 800 metrov, od 8. do 12. leta pa 2.2 kilometra. Štartajo po etapah, štiriletniki ob devetih, dvajest minut kasneje petletniki in tako naprej. Letos sem zadnjič tekla z Jelko. Drugo leto bo že lahko sama premerila razdaljo. Sicer pa je mala dama kaj kmalu spustila mojo roko in sama pretekla do cilja. Willem je vse to ponosno snemal, Antonie pa je v neznosnem drenu negodoval. Drugo leto bo smel tudi on. V ciljnem špalirju so Jelki okrog vratu obesili medaljo; da ne bo pomote, dobijo jo vsi, ki prispejo do cilja.
Po teku se otroci in starši zgrnejo na trg, kjer je sta ples in zabava. V športnem duhu  med otroki koračijo maskote, ki delijo bombone in hvalabogu tudi jabolka in banane. Med živ-žavom ugledamo helikopter. Prvi tekači iz Amsterdama so že blizu, spremljamo jih lahko na velikih ekranih. In potem v resnici pritečejo mimo. Otroka seveda opazujeta helikopter in navdušeno kažeta na motorizirano policijsko enoto in snemalce na motorjih, ki spremljajo atlete. Kurja polt in solze, ne morem si kaj. Vsi vzklikamo in tako bo vse dan, do petih popoldne, ko bodo zadnji udeleženci tekli skozi mesto. Antonie bo vse popoldne prebil na travniku in vsakič pomahal krožečemu helikopterju, ki bo vsakih deset minut priklopotal čez naš otok. Po elektronski pošti kapljajo rezultati in fotografije.
Vse mesto je pokonci, ljudje ob varnostnih ograjah vztrajno čakajo na družinske člane in znance, ki bodo prej ali slej pritekli mimo. Ampak vsi vzpodbujajo vse, vsi udeleženci so junaki. Tudi tisti, ki bodrijo pri zagradah in vzklikajo pri cilju.
Jelka se bo naslednji dan smela v šoli považiti s svojo medaljo. In s tem, da je prešišala pobe. To, da ima zagrizeno mater, bodo vsi skupaj na srečo spoznali šele čez kakih deset let.
Seveda redno škilim na Facebook: poln malih tekačev in ponosnih mamic in očetov. Ampak častna beseda, nekdo čisto resno sprašuje, kaj za vraga se je zgodilo v mestu, da že ves božji dan nad njim kroži helikopter. Kreten.