Zasukaj malo, no!

Jelka prinese s kreativnih uric domov risbico. Začetek risbice... Poda mi jo in odhiti ven, ker trenutno ne dežuje, tudi stemnilo se še ni, in ona bi rada peljala na sprehod Kaja ali Milo. Kaj je mali beli kuža, star ko zemlja, ljubi otroke in sovraži odrasle. Mila je mlada psička, stara nekaj mesecev in ima rada vse po vrsti, zato leta za vsakim malim otrokom v parku. Jelka torej odskaklja ulico naprej po psička. Na srečo se zaenkrat še tako lahko 'šlepamo', s sposojenimi psi, kaj bo v prihodnosti, pa je težko napovedati. Če bo po Jelkino, bomo imeli dva psa in deset malih muc.
Antonie zaenkrat nima tovrstnih ambicij in se loti stolpa iz lego kock.
Jaz zaskrbljeno proučujem Jelkino risbo.

.
Le kaj je to? Ni videti končana. Je hotela narisati tovarno? Vrstne hiše z dimniki? Kaj je tista modra čačka?! Se je s tem ubadala celo ustvarjalno urico v šoli? Jojme, kaj bo iz tega otroka in tako naprej. Na srečo sem se spomnila dveh stvari:
1. Metode: 'Umiri se, jebenti', mimogrede, toplo priporočam vsem,
2. in tega, da gibka otroška domišljija vedno visoko preskoči moje precej togo odraslo pojmovanje: think out of the box!

Vse mi bo jasno naslednji dan, ko Jelka prinese kar nekaj dokončanih risbic.

Mala samoroginja Celestia. Vsi pač ne začenjajo pri glavi.