Globok je kozarček

Prejšnji petek sem lumpala; domov sem se primajala ob dveh. Pobudo za ta odklop je dala ena izmed mam v šoli. Da se nekatere malo bolje spoznamo in da si privoščimo en večer samo zase.
In tako smo v petek zvečer s tremi mamami planile po alkoholu, podobno kot se s 'ketne' spuščen volčjak zapodi med kokoši.
Pa ne da bi bila kakšna redna uživalka alkohola, daleč od tega, ampak ne pomnim, kdaj sem se ga šla nazadnje takole sproščeno kampanjsko nažlampat.
'Ko sem bila nazadnje 'zunaj', se je ta bar imenoval še Gambrinus', sem slavnostno prijavila, ko smo se vsaka s svojim kozarcem posedle.
'Jebenti,' je zamomljala Stijnova mama in me sočutno potrepljala po rami.
'Na to se pije,' je dvignila  kupico Danijelova mama.
'Ja, ta kozarček še spijem, pa grem domov,' je malce utrujeno pristavila Izina mama.
In potem smo se merile v tem, katera je bolj usekana. Katera je pred dobrimi šestimi leti bolj panično previjala svojega prvega dojenčka v smrtnem strahu, da mu bo po nerodnosti izpulila kakšno okončino. Katera je bolj manično tekala  za svojim prvorojencem, ko je delal prve korake, katera je imela hujši glavobol po prvi otroški rojstnodnevni zabavi, ki smo jo vse, kokodajse naivne, organizirale doma.
'N'KOL VEČ,' smo se pridušale in zvrnile vsaka še enega. Sicer smo se strinjale, da prevažanje štirih pokovcev, ki hkrati pojejo vsak svojo pesmico o drekcih, ritih, prdcih in kozlanju ni glih rock and roll, ampak tudi to se da preživeti, da je le rojstnodnevna zabava v kakšnem otroškem parku ali igralni dvorani. N'KOL VEČ DOMA!!! N'KOL!!! In smo še enega srknile.
Bolj smo pile, bolj smo ugotavljale, kako sploh nismo napačne mame. Ko se je večer prevesil v noč, so naši standardi potonili v nevarne globine. Me smo kar OK, anede, ker ponoči ne puščamo otrok samih doma in jim ne pustimo, da bi v prometni konici sami divjali s kolesom po glavni ulici.
In potem naenkrat nismo slišale ničesar več. Težava nizozemskih barov je v tem, da ti okrog polnoči pribijejo muziko 'do daske', da se kobajagi lahko pleše. Plesal ni v bivšem Gambrinusu nihče, če odštejemo našo kabaretno točko spuščanja po stopnicah pod vplivom maliganov.
'Gremo v krčmo The Blacksmith, če sploh še  obstaja', sem predlagala.
Predlog je bil enoglasno sprejet, čeprav polovica prisotnih pojma ni imela, o čem govorim.
'Ja, ampak samo na eno pijačo, potem grem,' se je pridušala Izina mama.
Krčma je še obstajala: mala, prijetna, s pridušeno, ampak super muziko.
In tam smo ga žingale naprej, družno z ostalimi desetimi gosti, kaj več jih v to krčmo ne gre.
'Ko sem bila nazadnje tukaj', sem zavzdihnila, 'se je tu smelo še kaditi.'
'Jebenti,' je zamomljala Stijnova mama in me prijateljsko objela.
'Še eno rundo,' je natakarju namignila Danijelova mama.
Izina mama ni rekla ničesar več.