Spančkaj, spančkaj...

Spokojno leži na trebuhu, mali fantič, z rahlo privzdignjeno ritko, z glavo malce vstran, roki počivata ob telesu. Dlan mu rahlo zatrepeta, dvigne svojo okroglo žemljico in spodvije nogi pod trebuh. Zebe ga. Na rahlo zavzdihne, ko ga pogrnem, zatem pa spet potone v globok sen. Moj mali sinko na srečo spi. V svoji mehki postelji, v svoji varni sobi, v mestu, kjer so pravkar postavili zabaviščni park in kjer so ob nočnih detonacijah vsi pohiteli na plano in z obžarjenimi obrazi spremljali ognjemet.

Daleč stran, v neki navidezno drugi zgodbi so morski valovi mehko odložili Aylana. Podoba naplavljenega dečka se je v nekaj urah vžgala v kolektivno zavest vseh nas. Postali smo del iste zgodbe. Koliko možnosti je, da se podobno nekoč zgodi nam? Antonie in Jelka sta se pred nekaj minutami potisnila nos vsak v svojega plišastega ljubljenčka in mirno zaspala, zgolj zaradi tega, ker sta slučajno rojena pod pravimi koordinatami.

Komaj sem zadrževala solze, ko smo z otrokoma z zvezki, barvicami, nalepkami in malimi igračkami napolnili dva nahrbtnika. Enega za dečka, drugega za deklico. Odnesli smo ju na zbirno mesto v trgovino z otroškimi potrebščinami. Nekje je treba začeti, to sta bili naši kapljici v morje.

Lahko je kazati s prstom v Putina, zahodne države, Evropsko unijo, Združene države, muslimane, kristjane. Prebiram pikre opombe o čustveni manipulaciji. Vsi smo del te zgodbe, vsi smo odgovorni, vsi vidimo v svojih spečih otrokih malega Aylana, Ure in ure lahko skušamo nemočno pogoltniti žalost, misleč, da ne moremo ničesar spremeniti. Ampak brez nas se ne bo spremenilo nič.