Sail, sail, sail!

Vsakih pet let v Amsterdam priplujejo najlepše in največje jadrnice sveta. Amsterdamsko pristanišče gostuje prireditev Sail, zdaj že devetič. Prvič so velike jadrnice v Amsterdamu pričakali leta 1975, ob 700-letnici obstoja mesta.
 Izredno srečo imam, da živim v Zaandamu, tik ob Severnomorskem kanalu, ki Amsterdam povezuje s Severnim morjem. V sredo,19. avgusta, so ladje po tem kanalu zaplule iz ribiškega mesteca Ijmuiden proti nizozemski prestolnici. Vzdušje je bilo nepopisno: mogočne barke je spremljalo na stotine plovil. Vsakdo, ki premore vsaj gumenjaka, se je gugal na valovih. Ostali smo se zbrali na obrežju in prevevalo nas je neznansko navdušenje, ki je še posebej zavrelo vsakič, ko je mimo pridrsela kakšna dih jemajoča štirijambornica. Parada, v kateri se je zvrstilo 44 velikih križark, je trajala celo popoldne.
Z otrokoma smo se posedli v travo ob vodi  in se ozirali proti severu, da bi ugledali kakšno elegantno velikanko. Prva, ki nas je osupnila, je bila ruska Kruzenštern. Otroka sta občudojče strmela v mogočno plavilo, ki je s polnimi jadri rezalo valove. Oblila me je mrzlica in v oči so mi privrele solze. Moj pokojni oče si je tako rad ogledoval ladje.
Da bi pregnala otožnost, sem z Jelko in Antoniejem stopila na festival na starem industrijskem območju Hembrugterrein,
'Pojdimo v veliko kolo, pojdimo v veliko kolo,' je skakal moj štiriletnik. Na vrtoglavi višini mi je srce padlo v hlače, krčevito sem stisnila otroka za roki. Antoni je zahlipal od strahu. 'N-n-nikar se ne boj,' sem zajecljala, 'Mami je tukaj.' In takrat smo jo ugledali, prav tam na navišji točki velikega kolesa, vso bleščečo, a zloveščo in strahospoštovanje vzbujajočo z-mano-ni-dobro-češenj-zobati bojno ladjo nizozemske kraljeve mornarice. Ob vriskanju publike je neomajno polzela po kanalu. Nono Toni, nono Toni... Si morda le kukal izza kakšnega oblaka?
Druga za drugo so v amsterdamski pristan priplule lepotice s Poljske, iz Rusije, Kolumbije, Nemčije, Čileja. V pozdrav so jim bobnele topovske salve. Ko smo se ob štirih popoldne le morali odpraviti domov, sicer bi zamudili Jelkino plavalno uro, smo utegnili videti še ARC Glorijo iz Kolumbije. Jadra je imela na pol razprta, a na jamborih je stalo desetine mornarjev, čisto do najvišjih košar. 'To je nevarno,' je zastokala Jelka. Nevarno, ampak veličastno. Mahali smo jim v pozdrav, oni so nam v ob spremstvu južno-ameriških ritmov mahali nazaj. Nekaj časa sem polna upanja zrla vanje, misleč da bodo zdaj zdaj zaplesali YMCA. Ujeli smo govorice, da je nek ruski mornar zgrmel z Miru. Vejetno ga je vrglo čez palubo zgolj zaradi tega, ker je po ruski šegi čisto pretogo stal. Mimogrede, poba so rešili in jo je odnesel brez praske.
Ladje so se poslovile v nedeljo popoldne. Tokrat smo jim mahali v sivem, vetrovnem dnevu. Jadra so povečini ostala zavita. Največje jadrnice so morali zavirati vlačilci, ki so skoraj neopazno opravljali to absurdno funkcijo. Tik ob obrežju je priropotala barkača, na krovu njenem krovu pa je kakšnih dvajset punc prepevalo nizozemske šlagerje. Dva stara mačka na obali sta se jim zaplesala, da so od navdušenja zavreščale. Pomahala sta jima, pomahale so nazaj. Eden od  njiju je v dvignil majico in pokazal svoje upadle, s sivimi dlakami poraščene prsi. V odgovor je dobil še bolj navdušeno kričanje. Videti je bil razočaran, ker je verjetno pričakoval nekaj drugega.
Adijo, ladje, adijo, razprite jadra na Severnem morju, se vidimo čez pet let!
'Takrat bom star že devet let,' je dejal Antonie. Čez trenutek se je popravil: 'Devet in pol.'

ARC Gloria se poslavlja