Dvojna priča

Danes je pri nas na obisku Mara, Antoniejeva najboljša prijateljica. Čim pridemo iz šole domov, se skorajšnja petletnika zdrenjata v ikein vrtljivi jajčast stol ter se pogrneta z odejo. Le njuna stopalca kukajo izpod rdeče odeje.
'Se bova ljubčkala,' hihitaje vpraša Antonie.
'Iiiiiieuu,' se zgrozi Mara.
'Ja, iiiieuu,' ji pritrdi Antonie.
'Midva sva zaljubljena, ampak poljubljava se pa ne,' mi pojasni mala blondinka izpod odeje.
'Ja, ker je poljubljanje nagravžno,' se strinja Antonie.
'Pa še bakterije se mešajo med sabo,' jima hočeš nočeš dam prav.
Ob tem se zamislita, potem pa bušneta v krohot.
'A vesta, kaj mi je tako všeč,' ju vpašam.
'Kaj,' sta radovedna.
'To, da se vedno, kadar sta skupaj, tako veselo smejita.'
Premestita se za mizo, se spogledata in zopet prasneta v nalezljiv smeh.
Medtem ko se smejim s cicibanoma, me zbode misel, da Willem nikoli ne bo priča sinkovemu pristnemu prijateljstvu. S pogledom objamem dnevno sobo, v kateri je moj pokojni soprog pustil nešteto sledi ljubezni in skrbnosti.
Vdovstvo ni rock and roll.
Teh drobnih  trenutkov veselja ne morem več deliti s svojim partnerjem, pustim jim, da tlijo v mojem spominu, tu pa tam kakšnega zapišem, da ne ugasne za vedno.
Po Willemovi smrti se spopadam s sto in enim strahom, ampak smrti se ne bojim več, ker vem, da bom svojo 

ljubezen spet srečala, ko bo napočil moj čas.
Čas je, da Maro odpeljem domov. Antonieja zavihtim na sprednji sedež svojega mamastega bicikla, Mara spleza na zadnjega. V peščicah stiskata kostanje, ki sta jih našla to popoldne. Antonie na poti zaprepadeno vzklikne, da je svoj kostanj izgubil.
'Ne sekiraj se, svojega ti dam,' ga potolaži Mara in zaželela sem si, da bi ta parček ostal skupaj še vsaj osemdeset let. Njuna naklonjenost, njuno zavezništvo se iz dneva v dan pleteta v trdnejšo vrv. In jaz sem temu dvojna priča.