Surinamska babica

Med jesenskimi počitnicami sem z Jelko in Antoniejem šla v Nemo, tehnični muzej za mladino v Amsterdamu. Izlet smo načrtovali že tedne prej. Ko smo se v vlaku peljali proti glavnemu kolodvoru, sem fotografirala otroka in prešinilo me je, da sem ju fotografirala zato, da bi sliko poslala Willemu. Tisti dan bi bil v službi, to bi lahko bil čisto navaden dan. Na zunaj se nam ni videlo, da sta otroka pred kratkim izgubila očeta, jaz pa svojega življenjskega sopotnika.
V Nemu smo celo uro motrili produkcijski proces tovarne žogic. Nato smo se povzpeli na teraso, na zrak. Medtem, ko sta Jelka in Antonie skakljala po stopnicah, se je nenadoma oglasil alarm. Trume obiskovalcev so se iz muzeja drenjale na plano. Noge so se mi zašibile. Panično sem s pogledom iskala otroka. V tistem trenutku sem se počutila neizmerno samo in nemočno. Alarm se je sprožil pomotoma.
Nešteto takih trenutkov je, ko se jasno zavem, kakšno breme odgovornosti pritiska na moja ramena. Kako lahko en sam človek pusti takšno vseobsežno praznino... Kot bi odšla cela vojska.
Tistega počitniškega dne smo se pod večer vračali iz Amsterdama. V vlaku je bilo precej ljudi, a našli smo prostor za tri. Jelka je švignila na sedež pri oknu, sama sem sedla poleg nje, Antonie pa nasproti mene, razočaran, ker tudi sam ni mogel sedeti ob oknu. Na tistem mestu je namreč že sedela priletna Surinamka. Pokimala sem ji v pozdrav, ona pa je Antonieju namenila topel nasmešek.
'Veš, naš papa je umrl,' ji je zaupal.
Ošinila me je s pogledom in se v hipu odločila: 'Ti bi pa gotovo rad sedel ob oknu, kajne?'
'Ja,' ji je Antonie resnobno pritrdil.
Vnemar je pustila svoja leta in zajetnost ter mu dovolila, da se ji je skobacal čez naročje, sama pa se je presedla meni nasproti.
Ponavadi v javnosti ne jočem...