Čas

Včasih smo 30. aprila na Nizozemskem slavili kraljičin dan. Toliko lepih spominov se mi utrinja. Willem v oranžni majici navdušeno obeša istobarvne zastavice. Še zdaj ga vidim na podstrešku, kako se mi je šaljlivo spačil v fotoaparat. Facebook me opominja na dogodke štiri, pet, šest let nazaj.
Čas slepomiši z mano. Nenadoma se mi zdi moje bivanje v Ljubljani pred šestnajstimi leti bližje od našega dopustovanja z Willemom, Jelko, nono Anico in Antoniejem, ki je bil pred šestimi leti še kepica v mojem trebuhu. Peščena plaža v Portorožu, kjer sem vsa zardela zakopala Jelkino lulanje, Willem in nona Anica pa sta se hehetala. Del mojega prejšnjega življenja... Willem se mi iz dneva v dan odmika. Kako je že zvenel njegov glas? Kako je vonjalo njegovo telo?
Spet sem pri omari, s prsti grem prek njegovih majic. Vdahnem. Dišijo po omari. Nevralen, trpek vonj. Še pred mesecem sem v njem še lahko zaznala Willema, zdaj pa ne več.
Njegove copate sem pospravila. V njegovi sobi vlada nepopisen kaos. Raznorazni ropotiji so se pridružile sadike paradižnikov, endivije, fižola in janeža. Novo življenje.
Na vrtu v veliki stekleni posodi begajo paglavci, ki so se izvalili iz mresta. Gospa iz ulice, nekaj hiš naprej, nam je širokosrčno podarila delček njenega ribnika. Novo življenje,.. Maček se sumljivo smuka ob posodi s paglavci. Nič dobrega se jim ne obeta.
Otroka sta povabljena na Lucianov rojstni dan. Malček je star dve leti. Njegova mama je bila zadnja, ki je videla Willema teči.
Čez tri dni bo osem let, odkar sva se poročila. Pred natanko osmimi leti, tri dni pred najino poroko, sem Willema zbudila in mu navdušeno mahala z nosečniškim testom pred nosom. Po letih neuspešnih poskusov in po četrtem IUI-ju sem bila končno noseča. Takrat je napočil najlepši čas mojega življenja, ki se je končal natanko pred 31-imi tedni.
217 dni...