Lieux de mémoire

Ko tu in tam krenemo po poteh spominov, mi je zvečine težko. Vsi naši priljubljeni kraji se zdijo brez Willema brezbarvni in votli. A nenapovedano se prikradejo v naše življenje tudi lahkotni trenutki, ko se zdi, kot bi skoraj ujeli srečo za rep.
Včeraj smo bili pri opu in omi v Noordwijkerhoutu, v Willemovi rodni vasici severno od Leidna. Glede na to, da nismo turisti, nas polja tulipanov ne bi smela več spravljati v trans, a na tem izpitu vsakič neslavno pogrnemo.
'Oh in ah' vzklikajoč smo skrenili s poti proti domu pred neskončne vrste rožnatih in rdečih tulipanov.
Pred dvema letoma je tu nastala čudovita fotografija: Willem z otrokoma, v ozadju pa vijoličaste hijacinte. Visi pri nas v dnevni sobi, kjer se vsak večer poslovim od njega, visi v kuhinje pri opu in omi, pri noni Anici... In vendarle, to pot me je naenkrat obšla misel, da je nemogoče biti nesrečen, če imaš tako obsešen arhiv čudovitih spominov.