Očetovski dan

Dan, da bi se človek obesil. Očetovski dan. Sonce. Veseli očetje z otroki na igrišču, kamor gleda široko okno dnevne sobe. Vesele družine švigajo na kolesih mimo našega kuhinjskega okna. Še doma mi solze tečejo v javnosti. Jelka, njena prijateljica in Antonie pa kot nalašč izberejo ravno Stromaejev album in brezglavo skačejo na Papaoutai.
Où t'es, papa où t'es?
Où t'es, papa où t'es?
Kje si, papa, kje si?
Kje si, betonska stena, kje si, da vate udarim z glavo?
Samo po sebi umevno naj bi bilo, da sem danes posebej dobra mama, posebej močna ženska, pa nisem in ne bom, ker ne morem in nočem.
'A si kdaj pomislila, da bi mu sledila,' me je pred meseci vprašala psihijatrinja.
Danes bi ji prvič pritrdila. In v naslednji sapi zagotovila, da bo misel postala zgolj pisana beseda in nikakor ne dejanje. Marsikaj me veže k življenju.
Čarobni pesek, s katerim se gremo zdaj igrat, torta, ki nas čaka v hladilniku in jutrijšnji dan, ki bo gotovo prinesel kaj novega.