Prve počitnice v troje

Darteldome, pokrito igrišče, kjer lahko za nekaj evrov spustiš otročad, da pleza in skače, starši klepetajo ob mizicah, gledajo na telefone, ena mama je za prenosnim računalnikom. To sem jaz. Čuden kraj za pisanje bloga, ampak dejstvo, da otroci razsajajo tukaj in ne po naši dnevni sobi, me pomirja.
Zadnji teden počitnic je pred vrati. Včeraj sem po treh tednih prvič spet bila v službi. Sorazmerno mirno brkljanje za računalnikom mi je dobro delo. V petek ni v našem nadstropju skoraj nikogar. Vsi so še na dopustih ali pa imajo tako ali tako petek prost. Pospravljena pisarna me je molče sprejela, pisarniški stol je pomirljivo sprejel moje razbolelo telo v svoje naročje. Napad kašlja me je opomnil, da se ni pametno v mokrih kopalkah nastavljati vetru na nizozemski plaži ob borih 19-ih stopinjah, ne glede kako vabljivi so valovi Severnega morja. Kakšno poletje... Brez Willema, ki bi se udeleževal naših pustolovščin, bil priča podvigom Jelke in Antonieja in ki bi kdaj pa kdaj vskočil, ko bi mi bilo vsega preveč.
In vendarle te počitnice niso bile tako žalostne, kot sem se bala. Le enkrat so me premagale solze. Bili smo v Sloveniji in  nekega večera je bratranec celemu sorodstvu igral na kitaro pri noni Anici. Naenkrat nisem mogla več prenesti pogleda na prazen stol poleg mene.
A takoj  naslednji dan smo se že hiteli kam kopat ali pa smo rinili v gozd in nono Anico oblagali s storži ter prezgodaj odpadlimi želodi. Oddih v Bovcu bi to leto bil idealen, če bi bil Willem z nami. To pot nas niso pikale ose, pred vročino se je bilo vedno moč umakniti v gozd ali k Soči. V Čezsoči smo uživali v sproščenem improviziranem vzdušju bazena Slatenik, in otroka sta prvič jahala na pravih konjih, na posestvu Blata na Žagi. Ko si je Antonie tam izbral največjega konja, Camparija, sem na debelo požrla. Saj ne, da bi se bala, da bo kaj narobe - jahalni inštruktorici Greti sem hipoma na slepo zaupala - ampak Campari je bil res velik. In Antonie je pač majhen za svoja leta, čeprav tega ne smem nikoli reči na glas, zdaj sem se celo zasačila, da sem to zelo narahlo natipkala. Kakšno doživetje je to bilo. Nerodno sem cepetala za svojima malima jezdecema in obsedeno fotografirala. Še skoraj slabo leto po Willemovi smrti imam kdaj občutek, da mu moram še toliko povedati, vse shraniti, arhivirati, kot da bo nekoč prišel nazaj. Zavedam se nesmiselnosti mojega početja, a ne morem se sprijazniti s tem, da vse to zamuja.