'Papa,' je včeraj nenadoma zaklical Antonie. Ravno sem pospravljala kolesa v kolesarnico in kolena so mi klecnila. 'Kaj pa praviš, sinko,' ga vprašam. 'Nič, samo deklica za ograjo je klicala papa, pa sem jo malo oponašal,' mi je razložil, Doma se za mizo zazrem v rumeno-oranžno septembrsko svetlobo. Pred natanko 49-imi tedni sem ravno tako zrla v bleščeče zgodnjejesensko popoldne, medtem ko je poleg mene usihalo Willemovo življenje. Lep dan za smrt. Tudi včeraj, ko se je od življenja poslavljal sosed. Ljudem se zdi srhljiva misel, da te zgolj stena loči od umirajočega. Meni ne. Prijela sem ga za roko in mu v mislih rekla, naj pozdravi Willema in naj mu pove, da bo vse v redu. Takih bedarij ne izgovarjam na glas. Le sosedi šepnem: 'Nekoč bo tudi s tabo spet vse v redu, čeprav se ti to zdaj zdi nemogoče.'
Stotine vsakdanjih malenkosti... Tudi ta, da Antonie nikoli več nikomur ne more reči papa in pač mora nekoga posnemati.
Mimo priskače fantek iz soseske in beseda takoj nanese na finance.
'Antonie, jaz imam doma velik šparovček, ki je skoraj poln.'
'To ni nič! Jaz imam šparovček in še dve denarnici zapovrh.'
'Moj papa ima tisoč evrov!'
'Moj p... Moj... Jaz pa imam še veliko več denarja!'
Antonie ima sicer zadnjo besedo, a ve se, kdo je moralni zmagovalec. Nohti se mi zakopljejo globoko v dlani.
Na začetku počitnic smo šli skupaj s staršema Antoniejevega najboljšega prijatelja na izlet in medtem ko so otroci plezali po igralih, je Kajeva mama rekla svojemu možu: 'Vidiš, to zagrizenost ima po tebi, previdnost pa po meni.' Tovrstni pogovori... Zavem se, kako neprestano destiliram svojo izgubo in jo prekrivam z izgubo, ki jo trpita moja otroka ali Willemova starša in Willem sam, ker mu ni dano videti, kako njegova otroka odraščata.
Stotine vsakdanjih malenkosti. Tudi takih, ki me spravijo v dobro voljo.
Ko na primer preberem v časopisu, v rubriki Tega vam pa res ni treba vedeti, da je Dolly Parton nekoč na skrivaj sodelovala na tekmovanju za svojo najboljšo dvojnico in da jo je takrat premagal en travestit. Hehetam se, ko na facebooku vidim petelina, ki v modrih hlačah preganja kokoši po kurniku (Rooster wearing pants in Arizona). Willem bi crknil od smeha.
Stotine vsakdanjih malenkosti... Ko se ustavlja vlak pri Haarlemu opazim, da se je na pročelju štaba Hells angelsov snela črka H. Ells Angels. Kljukci...
Včeraj smo šli tudi v luna park, ki je ta teden v mestu. Nehote sem pomislila na to, kako smo pred slabim letom tam bili še vsi štirje. Ko sem še naivno mislila, da se nam nič hudega ne more zgoditi, simbolično grozečim oblakom navkljub.
Zanimivo mi je kako potem ko nekdo izgubi svojega najbližjega, opazujemo le-tega in si mislimo: "dobro se drži". In po enem letu, si mislimo, da že povsem normalno živi.
OdgovoriIzbrišiAmpak tvoja situacija je vseeno drugačna, kot "običajno" ko žena izgubi moža. Tvoji otroci so še tako majhni. Večinoma ko umrejo stari dedci, se ženskam oddahne, ker so pri osemdesetih ponavadi že vsi zagrenjeni in zoprni za pop... Vsaj tak občutek imam.
Pa čeprav vem, kako sem tudi sama še dolgo po dedkovi smrti razmišljala o njem vsak dan, gotovo več kot prej ko je bil še živ in še zelo dolgo.
Drži se, mi mislimo nate vsak dan.
Joj Irena, oprosti, tole sem tako nerodno napisala, da še sama ne vem kaj sem hotela. Ne znam se izraziti.
IzbrišiHotela sem napisati, da smo tako površni, ko se gre za čustva drugih. Da se sploh ne zavedamo kako dolg je proces žalovanja, ko se to dogaja drugim.
Eh, saj še zmeraj ne znam zapisati. :(
Daj no mir, Anita... Moje življenje je tako 'abnormalno' da se mi zdi, da je vse normalno in razumljivo. Še sama ne vem, kaj in kam naj s svojimi besedami. Včasih se mi zdi, da sem že na konju, potem pa se zavem, da še nisem prav nikjer.
OdgovoriIzbrišiHvala. :)
Izbriši