Don't answer the phone, Peggy Sue

Še zadnjič sem s konicami prstov šla čez  polnilec nabojev, tehtnico za smodnik in ostala orodja, privita na Willemovo delovno mizo. S pogledom sem poslednjič objela njegovo sobo, ki je bila takšna, kakršne sem je bila vajena, potem pa sem vanjo spustila Roba, tajnika strelskega društva, v katerega je bil včlanjen Willem. Po Robovem obisku njegova soba ne bo več njegova soba. Štirinajst let je bilo streljanje, predvsem z antičnim orožjem, Willemova strast, od tedna, ko sva se spoznala pa do njegove smrti. Rob je prinesel še zadnje Willemove medalje, tudi tisto skupinsko, ki so si jo z zmago pridobili maja 2015, skupaj še z enim strelcem. Zmaga, ki je nikoli ni slavil. Jelka jo je nesla naslednji dan pokazat v šolo, Antonie pa je odnesel ostali dve.
Rob se je ponudil, da bo katalogiziral in ocenil Willemovo opremo ter jo odnesel na društvo. Čas je, da se po dobrem letu poslovim od vseh orodij in naprav, ki jim niti imena nisem vedela, kaj šele, da bi jih znala uporabljati. Rob je med sortiranjem pripovedoval zgodbe. Svojo zgodbo, sestrino zgodbo, zgodbo njegove hiše, zgodbo o smrti njegove mame... Zavzeto sem ga poslušala. Rada imam zgodbe. Rada imam dobre pripovedovalce.
Zgodbe so se končale in pozno popoldne je pet velikih škatel zapustilo naš dom. Romale so tja, kamor zdaj spadajo: na Willemovo strelsko društvo. Zrla sem za Robovim velikim avtomobilom, v katerem je za vedno odpeljal Willemovo DNA. Vrnila sem se na podstrešje in zaprla vrata Willemove sobe, ki to ni bila več.
S to zgodbo na duši sem naslednji dan sedela v službi na sestanku za študijske svetovalce. Obiskala nas je predsednica Univerzitetnega Oddelka za raznolikost in enakopravnost. Ja, to imamo v Leidnu.
'Vsak ima svojo zgodbo,' je začela, in morala sem se nasmehniti. Pripovedovalka. Povedala nam je, kako je pred leti šla študirat v ZDA. V študentskem domu je med drugimi dekleti živela tudi Peggy Sue, ki so jo starši redno klicarili s svojega ranča v Kentuckyju ter ji pridigali, naj se vendar vrne domov in se poroči kot se spodobnemu dekletu pritiče, češ, kaj ji bo študij. Vsak petek zvečer je Peggy Sue jokala v skupni jedilnici. Slehrni petek zvečer, ko je zvonil telefon, so jo študentke rotile, naj za božjo voljo ne dviga slušake: 'Don't answer the phone, Peggy Sue.' A Peggy Sue je bila z dežele, spoštovala je svoje starše ter se je vsakič zvesto oglašala na klice, zatem pa bridko jokala, dokler ni po nekaj mesecih popustila in se vrnila na farmo nekje globoko v Kentuckyju. Naša pripovedovalka jo je po dolgih letih spet srečala, ko je sama že diplomirala in tudi poučevala na univerzi. Peggy Sue se je brumno poročila, rodila nekaj otrok, zatem pa se je ločila. A vrnila se je na univerzo: 'Dokončala bom študij, pa če se svet podre.'
Smo taki in drugačni, a vsak ima svojo zgodbo: Peggy Sue, Rob, predsednica Univerzitetnega oddelka za raznolikost in enakopravnost. Zvečer sem se vrnila v podstrešno sobo. Na mizo sem položila tri medalje, ki sta jih otroka skrbno prinesla domov. Soba je bila spet Willemova.
Vsak ima svojo zgodbo. Tudi jaz.