Trikrat hura za počitnice

Jesenske počitnice... Teden norij in neuresničenih načrtov. Povsem z moje strani, naj se razume. Kajti resnemu človeku v tednu dni, ko otroci nimajo pouka, imajo pa velika pričakovanja, res ni mogoče pospraviti treh kupov dokumentov, ki so se od poletja nabirali na treh, štirih kupih. Utopično je tudi pomisliti, da bom pospravila tri omare, pet škatel ter osem vreč oblek. In še kako se zavedam, kako luksuzen problem imam. (Imamo to srečo, da obleke k nam priromajo same od sebe, ne da bi v to bil vpleten denar. Izjema so seveda moje 'cunje'.) Tudi vrt bo moral počakati, sobne rastline bodo povešene potrpele na novo zalogo prsti. Pa zimske gume bo treba montirati, v kopalnici opraviti manjše popravilo, ker nam pušča tuš... Če se na vse to spomnim, me ima, da bi segla po papirnati vrečki in začela dihati vanjo kot prenapeteži v ameriških filmih.

Zatorej sledi spisek stvari, ki mi jih je vseeno uspelo narediti:

1. Ostrigla sem Antonieja, ki se je že ves mesec pritoževal čez ‘dolge lase’. Po amatersko sem ga oskubila, ampak ne ‘na kahlo’, kot so to počeli v mojih časih. Da ne bo pomote. Nona Anica je bila od nekdaj razumna ženska in me je vedno peljala k frizerju. Kjer so me, da ne bi kdo dvomil, tudi ostrigli ‘na kahlo’, s to razliko, da mi je niso dobesedno poveznili na glavo.

2. Celo popoldne smo prebili v bazenu, nato pa se še trikrat zapored stuširali (sem povedala, da imamo pokvarjen tuš?) enkrat normalno, drugič v nalivu, tretjič pa nas je zalil še tovornjak. Tako smo tudi obenem tudi odkljukali pranje avta. 

3. Bili smo nekje prvič; na plaži v bližnjem kraju Castricum. Sicer smo hoteli v tamkajšnji gozd, ampak ker bočno parkiranje še ni moja veščina, smo potegnili do prvega 'normalnega' parkirišča, pet kilometrov naprej, tik ob morju. Tudi ok. (Kratka stranska zabeležka; NAUČI SE ŽE BOČNO PARKIRATI, MONA!!!!)

4. Otroka sta se dodobra naigrala in naskakala v pokritih igriščih. Kar je sicer resen minus zame, a dobršen plus zanju in s tem neposredno za moje duševno stanje. Prav ta trenutek sem sredi največjega živ žava bolj ali manj skoncentrirano pišem, medtem ko Antonie in Jelka... Pojma nimam, kje sta in kaj delata. Vsake toliko prideta vsa zadihana zvrnit kozarec malinovca. 

5. Iz kuhinje in dnevne sobe mi je končno uspelo spraviti velikonočne dekoracije (sic!). Ja pa kaj, no? Ena sama mama z dvema nadobudnežema, dvema levima rokama, s polovično službo in s preobsežnimi načrti. Na to se bom še velikokrat udobno izgovarjala, magari če v dnevni sobi pustim božično drevesce za ob letu obsorej. Saj ga ne bom, a veliko ne manjka. 

6. Z nono Anico nama je uspelo najti vse, kar je za tokratne počitnice načrtovala, celo frajerske kavbojke, in to v trgovini za kavbojke in ne na oddelku za seniorje v C&A. Tja naj kar seniorji hodijo, ne pa petinosemdesetletna nona Anica, ki lahko plete še brez očal. 

7. Pripravila sem kosilo s sorodniki. Ki je imelo še zelo ugoden stranski učinek: stric Paul nam je popravil tablični računalnik.

8. Ponovno sem navezala stike s starši nekaterih otrok, a brez res želenih učinkov. Naučila sem se nove lekcije. Kljukica in nov 'hešteg' #nikomeništa.

9. Prav ta trenutek prvič po dolgih tednih globoko in sproščeno vdihnila. Willem bi bil ponosen name. Živela pokrita otroška igrišča!