Po letu in pol je napočila neizsprosna pomlad. Nisem računala z metuljčki. Bili so dobrodošli. Veselo so frfotali v mojem trebuhu. Čisto mogoče, da je kratkotrajna in neutemeljena zaljubljenost nekaj povsem običajnega v dolgotrajnem obdobju bolečine in občutka izkoreninjenosti. Moja soseda, ki je pred pol leta odovela, žaluje čisto drugače. Medtem ko sama še redno zakopljem obraz v Willemove obleke, je soseda v treh tednih iz hiše spravila vse, kar je le mogla. Pepel svojega
soproga je vdelanega v prstane podarila ljudem, ki so ga imeli radi. Mi smo Willemov zvezdni prah pustili na enem mestu: v žari.
Nikjer ni nobenega pametnega priročnika o tem, kako preplezati to gorovje bolečine. Včasih mislim, da sem že nekako na pol poti, včasih se mi še vedno zdi, da mencam ob vznožju in razmišljam, kako naj se odpravim na to težko pot, ko pa imam zgolj na razpolago sandale in natikače. Sicer pa nihče ni opremljen za kaj takega. Vsak je prepuščen samemu sebi in verjetno je vsaka strategija pravilna.
Ni čudno, da se me je pred tedni polotila zaljubljenost in močna želja, da bi storila nekaj nezaslišanega. Logična anomalija v nekem nepredvidljivem procesu. Sicer pa se takoj pojavijo zadržki in praktične ovire: kaj pa naj storim? kako? s kom? in predvsem: kdaj le, preklemano, ko pa mi še za nujne stvari zmanjkuje časa? Ne smem zboleti, si zlomiti roke, še za rojstni dan se ne smem napiti, ker ne smem imeti mačka, ne smem po enajsti uri spat, ker ne smem skozlana skozi dan...
soproga je vdelanega v prstane podarila ljudem, ki so ga imeli radi. Mi smo Willemov zvezdni prah pustili na enem mestu: v žari.
Nikjer ni nobenega pametnega priročnika o tem, kako preplezati to gorovje bolečine. Včasih mislim, da sem že nekako na pol poti, včasih se mi še vedno zdi, da mencam ob vznožju in razmišljam, kako naj se odpravim na to težko pot, ko pa imam zgolj na razpolago sandale in natikače. Sicer pa nihče ni opremljen za kaj takega. Vsak je prepuščen samemu sebi in verjetno je vsaka strategija pravilna.
Ni čudno, da se me je pred tedni polotila zaljubljenost in močna želja, da bi storila nekaj nezaslišanega. Logična anomalija v nekem nepredvidljivem procesu. Sicer pa se takoj pojavijo zadržki in praktične ovire: kaj pa naj storim? kako? s kom? in predvsem: kdaj le, preklemano, ko pa mi še za nujne stvari zmanjkuje časa? Ne smem zboleti, si zlomiti roke, še za rojstni dan se ne smem napiti, ker ne smem imeti mačka, ne smem po enajsti uri spat, ker ne smem skozlana skozi dan...
Prejšnji teden je Jelka na polnem šolskem dvorišču suvereno prijavila, da hoče očeta. Nekoč sem ji razložila, katerim pogojem bi moral predvideni novi oče ustrezati. Dva preprosta pogoja: moral bi imeti rad vse nas in mi trije bi morali imeti radi njega. Dovolj preprosto, da je skoraj nemogoče. In kot zanalašč sem med potjo iz šole domov na igrišču ugledala Frajerskega Atija (naj mu bo to odslej ime in priimek), ki se je ves privlačen nastavljal sončnim žarkom. Blagor tebi, sem pomislila, ko pa si po dolgem in počez ves frajerski. Ni me videl.
Draga,pravzaprav ne vem, zakaj sem začela te vrstice.Vsak žaluje na svoj način za svojimi najdražjimi.Meni je še vedno po dvanajstih letih pomladni mesec maj najhujši, izgubila sem sina. Še vedno hranim njegove stvari.Vsako leto se prepričujem, naj vendar temu naredim konec, pa ne gre in spet sem na začetku poti.
OdgovoriIzbrišiDraga Karmen, nisem vedela. Saj konca verjetno ne boš mogla narediti, saj to vendarle ne gra. Preživeti lastnega otroka... to človeka za vedno zaznamuje. A kljub tej neizmerni žalosti greš naprej. Tu pa tam pustiš kakšno sled na FB in tukaj na blogu, ne poznava se v resnici, a nikili si ne bi mislila, da se ti je to zgodilo. Drži se in izkoristi maj za žalovanje. Saj drugače ne gre. Objem.
Izbriši