Ni še čas

Zgodi se, da te čustva vržejo na finto. Ali pa sem kot ribnik, v katerega vržeš kamen, da malo vzvalovi, zatem se vodna gladina umiri. Spet sem tam, kjer sem bila. Zjutraj žalostna, zvečer zbita. Vmes pa kolikor toliko, odvisno od tega, koliko mi uspe obdržati ravnovesje.
S palcem sem neprestano tipala po notranji strani prstanca. Natanko pol dneva sem zdržala, nato sem si spet nadela prstan. Nekoč sem bila poročena. In srečna, ko sem se zjutraj zbujala ob partnerju, na katerega sem se lahko v vsakem trenutku zanesla. Ni mu bilo dano videti, kako mu otroka odraščata. V soboto bi mu bilo 51 let. Lep sončen dan je bil. Njegov oče se je skrušeno skušal držati pokonci, babica Van Kampen je ves čas pristavljala kavo, da se je zamotila.
Trden zakon je bil, ponosna sem bila, verjetno preveč srečna. Gledam, kako razpadajo druge zveze, hudo mi je, ker vem bolje kot nihče drug, kako je, ko se družina raztrešči. Nekateri po nekaj letih spoznajo, da vendarle niso za skupaj. Se zgodi. Verjetno sem toliko bolj otožna, ker vem, da sva z Willemom bila za skupaj. V dobrem in slabem. Zjutraj sem spet pomotoma posegla po njegovi nogavici, ki počiva na dnu košare s perilom, ki ga je treba zlikati. Imelo me je, da bi jo končno že vrgla stran, a sem jo vendarle vrgla nazaj v košaro. Tam ji je mesto.
Še vedno se muzam, ko pomislim na frajerskega atija. Moj čustveni vzgib je bil zabaven. Morda so bili hormončki. Večkrat ga vidim, kako frajersko pripelje svojega sinka v šolo. Tu pa tam kakšno frajersko spregovori z mano. Ah ja, tudi frajerji nenazadnje niso sposobni držati besede: v dobrem in slabem. Vsi imamo svoje šibke točke. Včasih se zalotim ob misli, da preziram ljudi, ki s svojim zakonom delajo ko svinja z mehom. Potem pa se zavem, da imam dovolj lastnih hib in preglavic. Aktivnejše se moram požvižgati na druge.