Ponedeljek po počitnicah

V ponedeljek zjutraj po vsakih počitnicah na hodniku v šoli kontroliram lasišča Antoniejevih sošolcev in oprezam za ušmi.
'Kako ste se imeli med počitnicami? Kaj ste počeli,' sprašujem malčke. Večina jih ne ve več. Nekateri pa so taborili, drugi so bili strašno daleč stran pri starih starših, ki v resnici stanujejo slabih 50 km dlje. Uši ni, odkrijem pa pet eoraptorjev, dva krokodila, enega tigra in enega mravljinčarja ter medvedje sledi.
Medtem ko s prsti češem goste rjave lase petletne deklice in razmišljam, katero žival bom odkrila pri njej, se mi približa malček iz paralelke. Prime me za roko, me poboža in mi pripoveduje o svojih počitniških dogodivščinah, dokler ga ne pride iskat učiteljica Kim, ki je bila včasih tudi Jelkina učiteljica. Otroci iz paralelke so nenavadno nemirni in uhajajo iz razreda.
Antoniejevi učiteljici naposled le uspe vse otroke napotiti iz hodnika v razreda. Le še midve ostaneva.
'Nekaj ti moram povedati,' mi reče, 'Otroci iz paralelke so pravkar izvedeli, da je med počitnicami umrl sošolkin bratec.'
Tudi dvoletniki umirajo.
In jaz jim tam iščem uši...
Zaključila sem, brezvoljno sem pograbila svoj nahrbtnik in pomahala Antonieju, ki je skupaj s sošolci sedel v krogu. Veselo mi je pomahal nazaj. Njegov razred bo o umrlem fantku izvedel šele tik pred odmorom. Še enkrat sem mu pomahala, Antonie pa mi je zvesto odmahal nazaj. In spet. In spet. Pa predme skoči Antoniejev veliki prijateljček, razširi roke in veselo predlaga: 'Objemček?'
Verjetno ga še zdaj malo bolijo rebra. Življenje je nalezljivo.