Preganjanje malodušja

Včeraj mi je koledar zastavil debilno vprašanje: Ste kdaj imeli skrivnega oboževalca? Edini logični odgovor bi bil 'Pojma nimam, blage veze! Marš!' Neumna vprašanja obstajajo in to je empirični dokaz.
Obstaja sicer oboževalec, za katerega bi bilo za naju oba bolje, če bi ostal skrivni, ker sva nekompatibilna, ampak kaj češ, v življenju ne moreš imeti vsega. In to je današnji understatement. Ker jaz tu pa tam malo obupam. Predvsem, ko gledam znance, prijatelje in sorodnike, ki so trenutno na Ibizi, Menorci ali v Grčiji. Jebeni Facebook. Kje sem bila pa jaz? A naj objavim selfie na pokopališču? Če ni to moja prva izvirna ideja ta teden! Pa šele ponedeljek je.
Prijateljica mi reče, da ne smem gledati, kaj počnejo drugi. Prav isto ji jaz trobezljam, kadar njo popade malodušje. Drugim znam vedno svetovati, sama sebi pa sem slepa pega. Ampak tudi slepa pega zrno najde in se spoka z otrokoma v Belgijo k prijateljici, da ji lahko pametuje in se tako obe bolje počutita. That's what friends are for, hvala, Renata, le selfie sva pozabili narediti pred tvojo hišo, da ga pogledava takrat, ko misliva, da gre najino življenje v maloro.
Aja, pa še enega selfija mi ni uspelo narediti s prijateljema is študentskih let, ki sta pred mesecem dni bila na obisku. Ki sta me teleportirala 20 let nazaj. In s katerima sem šla zvečer popivat. Domov smo prišli, če citiram 'pijani, ampak ne ko živali'. Živeli! In potem sem šla prebrat ta zapis. In se usrala od smeha. Čeprav v bistvu ni smešno. Ampak, kako sem že zapisala? V življenju pač ne moreš imeti vsega. In meni je vsak navdih dobrodošel.