Kot klopca

Pred tednom dni sem znanki še napisala, da se je Antonie sprijaznil s dejstvom, da odrašča brez očeta. Včeraj se je izkazalo, da moja naivnost nima meja. Sinoči sem se spet prerekala z Jelko in Antonie je nenadoma zaithel, da si želi  novega očeta.
'Jaz sem že predolgo brez papa,' je jokal, 'saj otroci brez papa ne obstajajo!'
To je zato, ker se neprestano kregam, me je prešinilo. Stisnila sem sinka, ki me je med hlipanjem rotil, naj pospravim fotografijo, na kateri se pred poljem vijoličnih hijacint prešerno smejijo Willem, Jelka in Antonie. 'Tako žalosten sem, ko jo vidim.'
Stekla sem po stopnicah v dnevno sobo, pograbila fotografijo in jo položila visoko stran, na omaro v spalnici. Njegova najlepša fotografija, prahu v objem.
 'Mama, saj bom dobil novega papa, ane?'
Lepljiva sopara je visela v stanovanju.
'Tega ti ne morem obljubiti, ljubček.'
Jelka se je s stripom zaprla v sobo, da ni poslužala neutolažljivega joka. V naročju sem stiskala drhtečega fantka, ki, med tem ko to pišem, na srečo veselo plava eno zadnjih lekcij pred plavalno diplomo.
Na misel mi je prišla lesena klop, ki jo je Willem pred tremi leti postavil pred naš vrt. Odkar je umrl, nisem več sedela na njej. Nisem je vzdrževala in pustila sem, da jo je graciozno a nepreklicno prerastel rožlin.  Sinkovo žalovanje kot ta klopca. Zanemarila sem ga in skušala prekriti z novimi izkušnjami. Čeprav prerasla in napol skrita, je tudi Antoniejeva bridkost še vedno prisotna. V spomin in opomin.