Preišči ta spletni dnevnik

ponedeljek, 10. julij 2017

ABC za malenkostneže

Pred kratkim nam je uspelo zbrati vse astronavtske nalepke. Antonie jih je navdušeno lepil v album. Ko bi ga Willem le lahko videl... Včasih sem si ga predstavljala, kako bi s sinkom pregledoval strani, zanj zbiral nalepke, naložil bi si sopotno aplikacijo, s pomočjo katere si lahko opazoval izstrelitve rakete, površje marsa in podobno. Žal mi je bilo malčka, ki je bil za vse to prikrajšan, čeprav se tega ni zavedal. Ampak da smo pa zbrali vseh 160 nalepk, je bil pa izjemen dosežek. Meni v vsem otroštvu pri vseh možnih zbirateljskih akcijah ni uspelo zbrati vseh kartic ali nalepk.
Pravzaprav mi gredo take akcije na živce. Ker je treba hoditi po nakupih v določen supermarket, ker je treba odvečne kartice in nalepke sortirati ter spravljati in po facebooku in whatsappu soljudi buzerirati s seznami manjkajočih številk. Jaz bi se temu vsemu najraje izognila. Pa ne gre. Astronavtske nalepke so v kupčkih romale v naš dom.
Nek zagret očka s šolskega dvorišča me je vendarle prepričal, da sem mu poslala seznam manjkajočih nalepk. Potne srage so mi tekle po hrbtu, ko sem vsa živčna vtipkovala številke v majhno okence na ekranu svojega telefona. Ker če tega ne storim, čeprav nimam časa za to, bo moj sin hudo zapostavljen. Ja, to sem si mislila, častna beseda. Potiho sem preklinjala, ko sem se že stotič zmotila, ali pa mi je telefon spet iz cifer preklopil na črke. Kot da ne bi imela početi drugega. No, ampak trud se je obrestoval in Jelkina sošolka je čez nekaj dni prišla k meni s kupčkom nalepk za Antonieja.
KI SEM GA IZGUBILA!!! Še sama ne vem, kako mi je to uspelo, ampak vsa skrušena sem si to morala priznati.
Na srečo smo dobivali nalepke iz tega in onega konca, kupček odvečnih se je iz dneva v dan debelil in te sem obljubila Antoniejevemu prijateljčku. Njegova mama mi je poslala seznam, meni pa so se ob pogledu na številke in na dva debela kupčka kartic naredile lise po vsem telesu. 'Daj to meni, bom jaz zrihtala,' je rekla soseda, ki je na bolniški in se dolgočasi. Hvaležno sem ji prepustila zadevo.
Ko sem čez nekaj dni fantka pričakala na šolskem hodniku in mu rekla, da imam nekaj zanj, je njegov oče zavil z očmi in zavzdihnil: 'Astronavtske nalepke! Njegov album je že poln.' Ah, saj te razumem, kolega, sem si mislila, le prijazna sem hotela biti.
Te zbirateljske akcije nas delajo malenkostne. Mama Jelkine sošolke je bila menda sila jezna name, ker sem njen kupček nalepk izgubila. 'Pa kako sem se trudila, da sem jih dobila prek facebooka,' je baje dejala, 'tako, zdaj pa tudi tistih, ki jih še imam, ne bo dobila!' In njenemu soprogu se je zdelo pomembno, da to vem. Prejšnji teden je k nam priskakljala druga Jelkina prijateljica s  polno škatlo astronavtskih nalepk. Jelka, ki se je ravno igrala minecraft, jo je gladko ignorirala. Jelka ni zbirateljica. Hvalabogu!

5 komentarjev:

  1. Bemu, sem mislu, da je to samo v zahojenih krajih. Mi mamo zdej po par letih in xx polnih albumih končno mir. Ampak je pa huda puberteta na pohodu... Zmeri neki novga :D

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ma ja... ne govori, jaz raje ne pomislim na to.

      Izbriši
  2. He he he, pri nas to dela stara mama...
    Pa ne samo za nas. Še za kakšnega soseda ali dva. :)

    OdgovoriIzbriši
  3. This is a great article, I have been always to read something with specific

    ios app development company in chennai

    OdgovoriIzbriši