Deck the Halls, veste, katera je ta?

Pol osmih zjutraj prinesem Antonieja v dnevno sobo. Ostali še spijo. Prižgeva lučke na smrečici, na oknu in na knjižni polici. Zunaj je še tema.
'Maatje,' me sinko opozori na mačka, ki mijavka pred vrati. Mačkonarja spustim noter in šele, ko se mi prične smukati okrog nog, ugotovim, da zunaj lije. Maatje je premočen, hlače moje pižame pa lahko romajo naravnost v pralni stroj.
'Dava muziko,' vprašam Antonieja?
'Ja, Fa la la la la,' se navduši mali rdečelasec in je že v nizkem štartu, da zapleše okrog mize. Že dva tedna ne vrtimo nič drugega kot ta zlajnan božični štiklc Fa la la la la. Mimogrede, pred štirinajstimi dnevi, ko sem za pet evrov kupila zbirko treh zgoščenk z božičnimi pesmimi, sem se imela končno čast razsvetliti: pravi naslov najbolj priljubljene božične viže mojih otrok ni Fa la la la la, temveč Deck the Halls. Kot da je važno.  Antonie navdušeno poje in pleše. Ko se nama pridruži nona Anica, ki je prišla pred tremi dnevi, ji Antonie zaukaže: 'Pleši, nona Anica!' In nona Anica sledi svojemu vnučku, ki se v nasprotni smeri urinega kazalca suče okrog mizice v dnevni sobi. Noni Anici se kaj hitro zvrti. Vrtenje v nasprotno smer bi lahko pomagalo, a Antonieju to ne gre v račun. Spodnja ustnica mu nevarno zatrepeta, v očesnih kotičkih pa se mu naberejo zaresne solzice. Ni vredno. Še naprej se je treba vrteti v levo, nono Anico, ki se je medtem upehano sesedla na kavč, pa dokaj uspešno zamenjam sama. In se vrtimo še kako minuto in pol, dokler ne pride na vrsto Santa Baby, ki ji otroka pravita 'Bu-bum', po uvodnem napevu. 'Neeee,' zasitnari Antonie, 'še enkrat Fa la la la la!'

'Bu-bum je smotana,' razsodi Jelka, ki je medtem vsa razmršena priskakljala iz najine spalnice. Ponoči jo je tlačila mora in sem jo odnesla k nama z Willemom. Ni videti, da bi se česa neprijetnega spominjala. Namestila se je na mizici in je razkoračeno čakala, da se iz zvočnikov spet oglasi Fa la la la la, nato pa je vneto pričela krožiti za bratcem. In tako kakšnih dvajsetkrat zapored. Odrasli srebamo kavo, maček se mi uleže na časopis, češ, ne boš brala, ne! Lepšega adventnega časa si ne morem zamisliti.

Preklop na božično vzdušje

Na Nizozemskem šestega decembra, dan po 'večeru zavojčkov', miklavževsko vzdušje preda štafeto božičnemu. Ljudje tekajo po vrtnih centrih in se grebejo za smrečice Nordmann, trgi v mestih in vaseh so še bolj okrašeni, na mostovih prižgejo lučke, voda v kanalih pa mežikajočo, pravljično svetlobo hvaležno povrača. Iz izložb trgovci mrzlično umikajo vse, kar spominja na svetega zavetnika otrok. Na vrsti je Božiček, ho! ho! ho!
Pri nas doma še nismo povsem preklopili. Nekako ne gre tako zlahka. Antonie in Jelka sta tri tedne neprestano vadila Miklavževe tradicionalne pesmice ter poskakovala ob modernih miklavževskih štiklcih. Meni še vedno v ušesih pozvanja viža o supercool črnem petru Diegu, ki ga je črni peter Neroda pomotoma zaprl v hladilnik, od takrat je Diego najbolj kul Miklavžev pomočnik vseh časov. Po petem decembru končno zamrejo tudi brezplodne debate o rasizmu in poniževanju črncev, ki se vsakič razplamptijo, še preden Miklavž s svojimi veselimi pribočniki sploh stopi s parnika na kopno. A da ne zaidem: Antonie se še niti malo ne zaveda božiča, ki se nam z vrtoglavo hitrostjo bliža. 'Kinderkaas,' je njegova zabetonirana in edina glasbena želja. S tem misli na Sinterklaasa, Miklavža. Pa gremo, Miklavževa vreča, Glej, mesec sije skozi krošnje, Miklavž ima rojstni dan, Črni Peter se pelje s kolesom itd, itd, pesmice odmevajo po dnevni sobi, Antonie pa vneto pleše. No ja: kot za stavo teka okoli mize. Včasih se mu pridružim, a se mi  po nekaj krogih pošteno zvrti. Preprogi se že malo pozna.
Danes zjutraj se je zdanilo šele tam okrog pol devetih. Dež je pobral ves sneg, ki je zapadel pred dvema dnevoma. Nič kaj božično vzdušje. 'A gremo v B. A. Z....' sem pri zajtrku začela s predlogom. 'Prima,' je rekel Willem. Na Willema se lahko zanesem: vedno razume moje na pol izrečene stavke in vselej, ko rečem, naj zavije na levo, zapelje na desno, ker točno ve, da mislim tako. Ni mi bilo treba nadaljevati s črkovanjem. 'Gremo v bazen,' sem naznanila otrokoma. V hiši je zavladalo večje veselje kot pred štirimi dnevi, ko nas je na 'večer zavojčkov' pred vrati pričakala velika vreča daril.
V bazenu dve uri skačemo, se dričamo po toboganu, medtem ko na nas sveti prav bombastična praznična razsvetljava. So se pač potrudili. Naletimo na Diasa in njegovo mamico. Dias tudi stanuje na našem otoku in je pol leta mlajši od Jelke. Našo malo rdečelasko prime za roko in družno skačeta bombice. Antonie se kobali na rob bazena in se še sam zažene v vodo. Nerodne, najbolj srčkane bombice na svetu. Dokler mu baterijice ne poidejo. Ugnezdi se v Willemovem objemu in utrujeno iz vode moli svoje male, veselo navzgor zavihane palce. V avtu na poti domov je dvakrat zakinkal, trikrat pomežiknil, nato pa ga je zmanjkalo za naslednji dve uri in pol.
Medtem ko Antonie spi in se Willem posveti svojemu hobiju, greva z Jelko na božični sejem pred protestantsko cerkvijo. Sejem ni ravno ustrezno ime za tistih šest, sedem stojnic, kjer prodajajo razno kramo, katere izkupiček bo šel zavetišču za zapuščene živali. Mene privleče stojnica z rabljeno posodo in drugimi drobnarijami. Zasrbijo me prsti in kljub Jelkinemu negodovanju nakupim tri skledice, nekaj okraskov za smrečico, srebrne uhane, zgoščenko, knjigo in srebrno žličko. Za nekaj kilogramov mačjih in pasjih briketov bo že, tistih par evrov.


Ko se iz neba vsuje ploha, se z Jelko zatečeva v cerkev. Pravkar je nastopal otroški zbor, zato prisedeva in prisluhneva. Jelka bi se jim rada pridružila. Vodi jih malone legendarna Maite Tife, otroški zborovodja španskega rodu. Čudovita je, imelo me je, da bi Jelko takoj vpisala v glasbeno šolo. Sledi nastop kvarteta mladih saksofonistk. Med Piazollo Jelka zvonko, nič kaj potiho vpraša: 'Kje pa je Jezušček?' Hja. V napačni cerkvi sva. Več sreče bi imeli v mošeji, prmejduš, kot pa v kalvinistični cerkvi. Protestanti si namreč raje zvrtajo luknjo v koleno, kot bi v cerkvi postavili jaslice. V mislih si zabeležim, da bo treba najti katoliško cerkev v Zaandamu in se rahlo zamislim sama nad seboj. Saksofonistke si z zadnjo točko, Bohemian rhapsody prislužijo ovacije.
Jelka navdušeno ploska in nestrpno čaka na bobnarje, ki sem jih ji obljubila. V cerkev je prikorakal nasmejani možakar karibskega videza in nas je povabil, naj se mu pridružimo. 'Jelka, tu pa lahko tudi ti sodeluješ,' sem jo spodbudila. Kar skočila je s stola, mi sledila, se pridno postavila v vrsto in prvič v življenju stala zraven djembe bobna (mimogrede, jaz tudi). Posedli smo se za bobne in začeli.
'Ho-kus po-kus pi-la-tus pas!' je ponavljal učitelj. Zabobnali smo mu v odgovor, Jelka tudi. V ritmu! Pol ure smo navduševali občinstvo, najbolj pa, če sem odkrita, smo navduševali same sebe. Jelka je bila daleč najmlajša udeleženka in je pol ure zavzeto udarjala po bobnu. Najraje bi jo takoj vpisala na ure bobnanja na djembe. In v trenutku občudovanja, ki je že mejil na oboževanje, sem pomislila, da bi se, dosledna kot sem, naslednje leto še udeležila kakšnih akcij proti črnim petrom, če bi to bilo po volji našemu karizmatičnemu učitelju, ki je izgledal vse prej kot holandsko.
Med občinstvo v cerkvi se je prikradel sam Božiček. Utrujeno je poleg sebe položil svoj zvonec. Naho-ho-hojal se je do amena.

Mala lekcija o Miklavževanju.

Danes me je k pisanju spodbodla objava slike Jana Steena v našem dnevniku De Volkskrant:  'Miklavževanje', platno, ki meri  82 x 70,5 cm, slikano približno med 1665 in 1668 l. Izvirnik je razstavljen v muzeju Rijks v Amsterdamu, nedavno tega sva si ga z Jelko med tekom ogledali.

Vsakič, ko vidim to mojstrovino, sem vesela, da živim v Deželi mlinov na veter. Vsakič se vrnem v svoje študijske čase, ko smo med predavanji nizozemske zgodovine umetnosti ter med seminarjem o kulturni identiteti Nizkih dežel obravnavali to sliko. Dolga stoletja stara tradicija praznovanja Miklavža. Jan Steen (1625 ali 1626 - 1679) ni bil zgolj slikar nizozemskih navad in običajev, bil je pripovedovalec. Vsaka njegova slika razkriva svojo zgodbo in nauk.

Ko spet motrim to njegovo 'Miklavževanje', se zavem, da se je v 350-ih letih ni spremenilo veliko. Miklavžev praznik, oziroma 'Večer zavojčkov', kot mu tudi pravijo, je družinski praznik, kjer otroci dobijo najpomembnejša darila v letu. Seveda, če so pridni. Sicer dobijo šibo, tako kot deček s klobukom na levi strani. Njegova starejša sestra posmehujoč drži njegov čevelj, iz katerega moli vejica. Tudi njegov mlajši bratec se norčuje iz njega, češ, vidiš, lump, to je zato, ker si me celo leto dražil. Seveda nagajivi deček ne bo ostal brez darila. Že takrat so ljudje vedeli, da nikakor ni vzgojno otroke tako kaznovati. Poglejte babico v ozadju, ki je dečku namignila, naj pogleda z njo za zastor. Prav gotovo tudi njega čaka čudovito darilo, tako kot deklico v ospredju. Ta še zvesto verjame v Miklavža, njena starejša sestra s čevljem pa prav gotovo ne več, vendar marljivo igra svojo vlogo, da mlajši bratci in sestrice ne odkrijejo največje nizozemske skrivnosti.

V naglici sem prebrala interpretacijo slike, ki jo je ta teden prispeval sam direktor Rijksmuseuma, Wim Pijbers. Seveda nisem pričakovala, da bom izvedela kaj novega, a sem se na srečo uštela! Pijbers se je zapičil v praznično pogačo, prislonjeno na mizo v desnem vogalu slike. Poizvedel je naokoli in izkazalo se je, da je to praznični kruh duivekater. 'Duivekater, duivekater,' sem brskala po spominu, 'ta izraz sem še pred kratkim slišala.' Naenkrat se mi je posvetilo! Seveda, prejšnji teden na tržnici, kjer prodajajo kruh. Duivekater izvira prav iz Zaandama, kjer živim. Ne morem si kaj, da ne bi bila sila ponosna na naše mesto, ki je prispevalo to zanimivo podrobnost na tej za Nizozemce legendarni slikarski stvaritvi.

V dežju sem odkolesarila na tržnico. Pomaranče, banane, zelje, jabolka, hruške in ... duivekater. Niti malo ni videti več tako spektakularen. Bela štručka s križastim vzorcem na skorji. Okus pa je božanski. Že štiri stoletja.

Miklavžev prihod

Sobota je dan za nakupe. Ta sobota, prva po Martinovem, je bila tudi dan Miklavževega prihoda. Z Jelko sva se po megli, iz katere je mezela hladna mokroča, s kolesom odpravili najprej v mesnico, potem pa še v pekarno. Na poti domov, pod mostom čez reko Zaan, sva že zagledali prve znanilce težko pričakovanega prihoda: gasilski čoln, poln črnih Petrov, je plul proti severnomorskemu kanalu, kjer bo pričakal 'Španijo', Miklavžev parnik, ter ga privedel v Zaandamsko pristanišče. Na vso moč sem pritisnila na pedale, da sva se z Jelko peljali vzporedno s Petri. Švignili sva v ulico Mellum, ki hiše na našem otočku ločuje od reke. Petri so nama mahali, kot bi jim šlo za življenje. Navdušeno sva jim mahali nazaj. Človek bi skoraj pozabil, da so to čisto zaresni gasilci, ki si enkrat na leto na glavo navlečejo črne skodrane lasulje in si s črnim ličilom premažejo obraz. Mahaje je črno-pisana druščina med plovbo z zastavicami krasila čoln, medve z Jelko pa sva se ustavili na koncu otoka in jim mahali v slovo. Se vidimo ob dveh, torej čez dve uri!
Doma hitro spravim kruh in meso, Jelko prepustim Willemu. Antonie je Willemu zaspal že na poti iz supermarketa. Še na tržnico moram.
'Tuuuuuuuuuut,' je bilo nekaj čez eno popoldne že slišati parnik. 'Pa saj ni res,' sem skoraj nejevoljno pomislila. Miklavž naj bi iz Španije priplul v Zaandam šele ob dveh, jaz pa sem komaj odložila vrečke s sadjem in zelenjavo. Iz ene izmed vrečk se je na tla zakotalila limeta. 'LIMETA!!!,' veselo vzklikne Jelka in zmagoslavno dvigne v zrak svoj plen. Judith se zahihita. Medtem ko sem hitela po nakupih, je Judith, tokrat brez svoje dvojčice Esther, spet narisala na vratih. Za trenutek so se mi žvici narahlo skodrali. 'Tuuuuuuuuut!' To je bil nedvomno Miklavžev parnik, odpraviti se bo treba. Z obžalovanjem ugotovim, da mi je zmanjkalo časa za razobešanje zastave in napisa Dobrodošel, Miklavž! Willem iz sobe prinese Antonieja, ki se je pravkar zbudil. Mali je na srečo zaspal še pred poldnevom. Torej bomo lahko šli skupaj v mesto pozdravit dragega zavetnika otrok. 'TUUUUUUUUUT!!!!!!!!!' neizprosno in vedno bliže. Antonie počasi melje svoj kos kruha z arašidovim maslom. Neučakane ženske smo planile ven. 'Šibaj,' spodbudim Jelko, ki si ne da dvakrat reči. Neučakano prime Judith za roko in jo ucvre po gosti megli proti robu našega otočka. Po reki Zaan že plujejo čolni, s katerih mahajo črni Petri, ki niso nič drugega kot v pisana oblačila preoblečeni in v črnce našemljeni Holandci.


(foto: dumpert.nl)

Pri črnih Petrih moja že tako nedosledna politična korektnost popolnoma odpove. Sem njihova odkrita oboževalka in nekega dne se bom pridružila njihovim vrstam, častna beseda.
Stekle smo torej proti koncu otoka, kjer so znanci in sosedje že stali in mahali parniku Španija, ki se je  naglo bližal. Staro in mlado je z otoka ko zmešano mahalo in vriskalo. Z druge strani obrežja, kjer so bili vidno bolj organizirani, so se glasile otroške Miklavževe pesmice. Prihaja, prihaja, dobri stari Miklavž...


Filmček

In potem sta se nam pridružila še Van Kampen starejši in mlajši ter smo se šli gužvat v mesto. Miklavž je prišel na kopno, črni Petri so uganjali norčije in otrokom delili pepernoten, posebne piškotke. Peternoten, jim pravi Antonie  Otočani, ki prvi pričakamo Miklavža, smo seveda vedno zadnji v pristanišču, kjer Miklavž nagovori otroke. Torej ne vidimo in ne slišimo ničesar, razen poskakujočih peres na baretkah črnih Petrov. Mater, ej...Antonie je bil užaljen globoko v dušo in je neutolažljivo zajokal. Willem pa zasekiran in naveličan. Junior in senior van Kampen sta se odpravila domov, povešenih ramen, spotikajoč se ob lastni surli. Hja.
Ženske smo vztrajale in splačalo se je. Pričakale smo povorko in ji sledile v pravkar prenovljeno mestno središče. Pleh muzika je odmevala, z Jelko na ramenih sem poplesovala in v mislih iskala izgovore za svojega fizioterapevta, h kateremu moram spet v ponedeljek. Posebno poglavje, a o tem raje v kakšni drugi objavi.
Končno srečamo našega dobrotnika, ki nam dobrohotno pomaha, potem pa se mu že mudi naprej. Se morda motim, ali ga je plovba iz Španije res hudo zdelala?




'Hej, Jelka, kje imaš Antonieja,' mojo hčerko dregne en velik črni Peter. 'Ooo,' pravi Judith, 'To pa je gotovo črni Peter, ki ti že tretje leto nosi darilca v čevlje!' Jelka presenečeno gleda. Črni Peter, po postavi hudo podoben Sylvii, eni izmed Jelkinih vzgojiteljic v vrtcu, pa že odskaklja naprej. Eden črnih Petrov Jelki in Judith stisne v roko vsaki po vrečko sladkarij. Judith se pogodi še za eno dodatno. Za bratca, ki je doma.
Drugo leto je ne smem pozabiti spet vzeti s seboj.
Vse premražene se šele ob štirih vrnemo domov. Judith se poslovi. Čez volnene žabe si navlečem debele nogavice in objem norveške volnene copate.
Zvečer je treba nastaviti čevlje in zapeti Miklavžu. Če so bili otroci pridni, jim bodo črni Petri ponoči v čevlje položili mala darilca ali sladkarije. Čevlje nastavimo kar vsi, vključno z mamo in papom. Za Miklavževega konja Ameriga pa nastavimo korenček. Antonie brklja okrog čevljev. Goljuf mali, vse štiri korene je vtaknil v svoj škorenjček! Ne da se mu peti. Jelki tudi ne. A naj jima bo, za danes. Do petega decembra, na večer zavojčkov, ko bo Miklavž prinesel zaresna darila, se bosta že naučila, kako se tej stvari streže.
Jelka zdrži do pol devetih. Ko je že v postelji, me prosi, naj se malo uležem k njej. Rada ji ustrežem. Svoj nos potisnem v njene rdeče kodre in čutim, da se mraz končno umika iz mojih kosti. Zunaj zaslišiva razgrajati sosedovo mladino. 'Jih slišiš, Jelka? Črni Petri že plezajo po strehah!'

Zakaj imajo Nizozemci lepe zobe

Pri nas moramo slehrni večer vsi družinski člani strniti bojne vrste, da Antoniju očistimo zobe. Večerni ritual: Willem primaršira v spalnico, oborožen z malo vijoličasto zobno ščetko, na kateri je za grahec zobne paste. Jaz Antonieja položim na posteljo, ga primem za ročici, Jelka pa zasede strateško mesto poleg Antoniejeve glave. Mali seveda ve, kaj ga čaka in na vso moč tišči usteca skupaj. Narahlo ga ugriznem v koleno, da se zahihita. Willem izkoristi priložnost, enopotezno šine z zobno ščetko v malčkova usta in začne ščetkati levi spodnji kvadrant. Mali spozna, da je tudi tokrat bil speljan na led, a si ne more kaj, da se ne bi hehetal Jelki, ki se pači nad njim. Ko ščetkica preide na desno stran, se Antonie prične zvijati. Požgečkam ga med rebri, spet smeh. Ščetka hitro na hitro obdeluje zgornjo vrstico zob. Antonie se upre in zajoka. 'Še malo, še malo,' zakliče Willem, ko skuša sinku preprečiti, da bi preveč migal z glavo. Jelka mu začne dajati poljubčke, kar Willemu nikakor ni v pomoč. Jok in hudovanje. Kot bi zobe pulili, ne pa čistili. Še pred letom dni sem mu zobke z lahkoto lahko čistila sama. Dokler se ni pričel upirati. Tudi z Jelko sva imela z Willemom podobne križe, ampak jo je vsaj obvladal sam. 'V primež!' je bila takrat neizprosna Heather iz otroške posvetovalnice. 'S hrano jih ni treba siliti, s pijačo tudi ne, tudi s spanjem ne, zobe pa,' je svareče dvignila prst, 'zobe pa je otrokom potrebno čistiti!'
Na Nizozemskem je to verjetno edini vzgojni imperativ. In mi drgnemo in ščetkamo na vse kriplje. Pa če crknemo.
Vsak večer se po taki drami vsi hitro potolažimo. Antonieju nekajkrat preberem knjigico nizozemskega pisatelja in ilustratorja Dicka Brune. Nina praznuje rojstni dan. 'Še,' prosi, ko pridem do zadnje strani. Naj mu bo, še zadnjič. V veliko uteho mi je poslušati umirjene glasove iz kopalnice. Jelka si namreč že dolgo pohlevno pusti ščetkati svoje zobke. Da le ne bo v njih imela luknjic. To je huda sramota, stokrat hujša, kot če bi imela uši.
Pred dobrim letom sem vprašala svojo teto, če njen vnuček tudi tako sovraži čiščenje zob.
'O, ravno nasprotno,' se je izprsila, 'ta večerni ritual ima rad, ker obožuje zobno pasto!'
'Aha, ampak a ti pusti, da mu ščetkaš zobe,' sem jo začela zasliševati.
'Ah, kje pa,' je bila odkritosrčna.
Zato, dragi moji, imajo Nizozemci lepe in zdrave zobe. A na vsako brezhibno zobovje meče senco vsaj ena živčna razvalina.

Nizozemske šege, koliko že? Na vlaku

Predvčerajšnjim se mi je pripetila prav trapasta nerodnost. Ko sem se zjutraj v največjem drenu povzpela na vlak, mi je sopotnica za mano po nesreči stopila na čevelj, ta pa se mi je sezul in plok-plok! padel pod vlak. 'Šiiiiit, šiiiiiiiiiiit,' sem ponavljala in se držala za glavo. Nekaj sopotnikov je skupaj z mano v dobri veri gledalo pod tračnice.  Prihitel je sprevodnik in skušal rešiti zagato, a zaman: 'Gospa, če mi pokažete, kje je čevelj, ga grem z največjim veseljem iskat pod vlak, ampak če ga ne vidite, je najboljše, da počakate, da vlak odpelje.'
In počakati sem morala, da je vlak odrinil. Po nekajminutnem krevsanju po peronu sem čevelj končno našla. Ko sem se pripravljala, da skočim dol med tračnice, sta mi naključna fant in dekle prijazno ponudila pomoč. Ker sem bila že tako ali tako sezuta in ker je bilo naslednji vlak pričakovati šele čez deset minut, sem se vljudno zahvalila. Pogumno sem skočila med tire in pobrala svoj čevelj. Malo sem se umazala, to je bilo vse. Še malo mi ni bilo treba skrbeti, da bom zamudila v službo, saj jutranji vlaki na srečo vozijo povprečno vsakih sedem minut. Trije možakarji, ki so tudi čakali na peronu, so se hehljali na moj račun. Kavalirji.
Prepričana sem, da se vsi trije po nizozemsko posedajo po vlaku, če le imajo priliko.
Na Nizozemskem me ne moti veliko stvari, ampak njihovo obnašanje v javnem prometu pa mi gre pošteno na jetra. Pristni Nizozemec namreč na vlaku, avtobusu ali tramvaju nikoli ne bo prepustil svojega sedeža starejši osebi. Raje jo bo tu pa tam s svojega sedeža ošinil s pogledom, češ, a. malha stara b. štor betežni (obkrožite ustezno), kaj pa se pehaš ob tej uri na a. vlaku b. avtobusu c. tramvaju (obkrožite ustrezno), če pa imaš ves ljubi dan čas in je zate bistveno bolje, da ob jutranji konici sediš doma in a. delaš družbo svojemu fikusu b. gledaš oddaje Max, televizijske mreže za senilneže c. tresoče se srebaš čaj (obkrožite ustrezno). Nosečnicam se tudi ne vstaja. Dvakrat preverjeno na lastni koži. Med obema nosečnostima mi je odstopilo sedež reci in piši troje oseb; Surinamec, Južnoameričan ter ruski vojak - čina se ne spomnim, vem le, da je imel ogromno okroglo kapo. Častna beseda, sem štela, saj ni bilo težko.
Nizozemski domorodci svoj živi dan ne bodo sedli na prostor ob oknu. Praviloma se posedejo na sedež ob prehodu, tudi če se peljejo do končne postaje, zraven sebe pa na sedež ob oknu porazdelijo svojo kramo. Da si ja ne bo kdo drznil prisesti. In tako tudi v največjem drenu na sedežih čemijo aktovke in plašči, za katere stavim, da niso kupili vozne karte.
Mene to tako jezi, da te imbecile nalašč sprašujem, če lahko umaknejo svoj šit s sedeža ob oknu, medtem ko se že kobalim čeznje. Prav zares, jaz si sicer ničesar ne upam, ampak to pa je eden mojih življenjskih izzivov. Če se mi posreči, polomastim še po kakšnem lakastem čevlju, ki pripada na pogled sila pomembnemu uradniku na poti v Haag. Seveda se mu vljudno opravičim, konju nadutemu, to pa že.


Novi vlaki so pa lepi, ni kaj.

Času primerno

Prvi november se je na Nizozemskem neopažen odkradel mimo. To pot ga večer pred tem niti niso napovedale številne grozljivke na televiziji. Grozljivke so šle iz mode. Tu pa tam je skušala kakšna redka skupina zanesenjakov, ki imajo korenine na Irskem ali v Ameriki, praznovati Halloween. Nam krasijo buče stopnice že od začetka septembra, torej to ne šteje.
Na Nizozemskem prvi november ni praznik. Ni komemoracij, nobene posebne skrbi za grobove ni okrog teh dni. Redki zavedni katoliki zavijejo na dan Vseh svetih na pokopališče. Saj ne, da Nizozemci ne bi skrbeli za svoje grobove, nasprotno. Tu so pokopališča zelo urejena in nekateri grobovi tako oskrbovani, da mi to seže globoko v dušo. Kot na primer grob Lukasove babice, kjer se v lično stesani ptičji hiški zbirajo sinice in taščice. 'Da Ida ne bo sama,' je pred meseci zaihtel Frans, Lucasov dedek.
Lucas je Jelkin in Antoniejev bratranec, enajst let mu je. Jelkin najljubši pajdaš. Judoist, ki se zna imenitno ruvati z našo triletnico in ji vedno pusti, da ga premaga. Lucas med bojevanjem nekajkrat 'umre'.
'Jelka je tudi mrtva,' pravi Jelka, se vrže na tla, trdno zatisne oči in pomoli jezik iz ust. Ko je to prvič storila, me je kar mrzlo spreletelo. Saj vem, da je igra, ampak vendarle. 'Jelka se igra, da je mrtva,' jo popravim in jo začnem žgečkati. Saj, kako naj otroku razložim, zakaj mi je tako grozno, če reče, da je mrtva, če ji niti ne znam razložiti, kaj je smrt. Kaj pomeni, če nekdo umre. Tako kot takrat, ko je poginila naša muca Pipika. 
'Kje je Pipika,' je vprašala Jelka, ko je prišla takrat, pred pol leta iz vrtca. Pipika se je tistega jutra preselila v večna lovišča. Willem jo je odpeljal k veterinarju in se s prazno kletko vrnil domov. 'Pipika je poginila,' sem povedala. Vprašujoče me je pogledala. 'Pipika je mrtva,' sem ji skušala razložiti. 'Aha,' je preblisnilo Jelko, 'Pipika dela takole!' In je trdno zatisnila oči in stegnila svoj jeziček iz ust. 'Ne, Pipika je zaspala in se ne bo nikdar več zbudila, tudi k nam je ne bo več.'
Čez nekaj dni me vzgojiteljica Ingrid pobara: 'A je Pipika vaša muca?' 'Ki je poginila,' rečeva skoraj enoglasno in se morava nehote zahihitati. 'Ja, Jelka neprestano govori o tem,' pove Ingrid. Potem pa doda: 'Jelko sem vprašala, če je Pipika zdaj v nebesih, pa je rekla da ne, da Pipika spi.' Namuznila sem se. Agnostik je vzgojil ateista.
Tudi nono Toni spi. Poleti sem Jelki in Antonieju pokazala, kje. Na bovškem pokopališču so mu zdaj že šestič zapeli za prvi november. 'Ko se bo naspal, bo nono Toni spet prišel', je bila odločna Jelka, ko je korakala po stopnicah pred cerkvijo. Nonota Tonija ne bo več. On spi svoj globoki, večni sen. 'Škoda,' večkrat pravi nona Anica, kadar pogleduje po Jelki in Antonieju, ko skupaj uganjata norčije, 'strašno dobro bi se razumel z njima.'