Pipika

Predvčerajšnjim se je med pošto znašlo nekaj za Slovence zelo nenavadnega, za Nizozemce pa samo po sebi umevnega. Naš veterinar nam je poslal kartico z izrazi sočutja in sožalja ob izgubi muce Pipike. Pred desetimi dnevi smo jo morali uspavati, našo drago pegavko, ki nam je dobrih devet let lepšala, po malem pa tudi grenila življenje. Pipika se je k nam preselila 4. decembra 2002 iz zaandamskega zavetišča za živali.
Bila je previden, negotov prvi korak k zametku naše družine. Z Willemom sva jo šla iskat teden dni po tem, ko sem se bila preselila k njemu. Izbrala sva jo, ker naju je tako prijazno obmijavkovala in ker je imela najlepše tačke na svetu.
Čeprav je bila v zavetišču videti zelo priljudna, se je prve dni pri nama doma zvečine skrivala za televizorjem ali daleč za kuhinjskimi omaricami. Še zdaj se živo spomnim, kako raznežena sva bila z Willemom, ko si je vsa s pajčevinami ovešena prvič upala pokukati na plano. Škripaje je mijavkala, se pustila crkljati in se naposled zleknila na hrbet, v zrak moleč svoje ljubke lisaste tačke.
Pipika pa je, kot vsaka stravmatizirana žival iz zavetišča, imela svoje muhe.  Popolnoma je bila skregana s higijeno: redno je lulala v kotu pri vratih, svoje kakce je spletla ob mačjem stranišču in nemalokrat se je nemarno pobruhala po preprogi. Druga njena hiba je bilo uničevanje pohištva. Svoj živi dan ni nikogar opraskala, nemara se je zato nenehno izživljala nad kavčem in stoli. Z Willemom sva najmanj trikrat trdno sklenila, da jo vrneva v zavetišče. Vsakič sva se skesala. Najin razum je vsakič napravil vratolomen premet in napravil prostor čustvom: ker je bila Pipika pač najina najprijaznejša muca na svetu.
Tako sva jo pustila onesnaževati celo hišo ter parati vse z blagom obloženo pohištvo, Pipika pa nama je hvaležno mrmrala, predla in škripala. Do prejšnjega tedna, ko sem zjutraj, tik pred odhodom iz službe, zaslišala zategel, srce trgajoči mijav. Pipika je obležala pod mojo delovno mizo. Na rahlo, bežno sem jo pobožala. To je bilo najino slovo. Več tudi ne bi prenesla. Z dvema tačkama je že bila v Večnih loviščih.
Willem jo je odpeljal k veterinarju, vedoč, da je nikoli več ne bo domov. Take stvari takoj zaslutiš.
Veterinar ni vedel, ali ji je odpovedovalo srce ali je imela tumor, vedel je le, da ji ni pomoči. Mirno je zaspala. Willem se je vrnil domov s prazno košarico. In z odtisom njene tačke.

Seveda te nikoli ne bomo pozabili, Pipika Škripika. In za vse tiste, ki bodo kdaj po Nizozemsko slovenskem slovarju Anite Srebnik iskali besedo spinnen, bo naša muca vsakič ponovno oživela.
Spinnen (spon, heeft gesponnen)
- presti
De kat Pipika lag te spinnen voor de verwarming.
Mačka Pipika je ležala ob radiatorju in predla.