Skozi kuhinjsko okno vidim soseda Richarda, ki se pravkar odpravlja s psom na sprehod. Hitro odprem okno in ga vprašam, če je tudi pri njih nekaj narobe z elektriko. 'Ja, v glavni kabel so zadeli med kopanjem,' nama je z Richardom z odgovorom postregel sosed Jerry, ki se je pravkar s svojim psom Binkijem vračal s sprehoda. Mimogrede, za Jerryja, mogočnega, atletskega, temnopoltega in na nulo obritega ljubitelja psov ne velja tista že tako dvomljiva teorija, da so lastniki psov podobni svojim ljubljenčkom, oziroma obratno. Vsakdo, ki Jerryja prvič vidi z njegovo belo dolgodlako čivavo, crkne od smeha.
Ampak to je pa resno... Pokvarjeni glavni kabel leži namreč na dnu reke Zaan, ki teče mimo nas. Glavni krivec pa je žal zeleni plavajoči kopač, ki otrokom z otoka že tri dni pestri življenje. Vsak večer ga občudujemo iz Jelkine spalnice. Pozno v noč grebe po rečnem dnu in odstranjuje mulj, da ladje ne bi nasedale. Zdaj pa tole...
Čez nekaj časa smo slišali Jerryja na motorju odhrumeti v službo, Willem se je tudi odpravil, sama pa sem z otrokoma ostala doma. Zamislila sem se nad tem, kako odvisni smo od elektrike: hiša je mrzla, štedilnik ne dela, iz pipe teče le mrzla voda... Ah, saj ni hudega. Oblekli smo tople puloverje, umivali smo si le roke, za kosilo smo pa tako kot vedno jedli kruh in sir in appelstroop. Edino kave si nisem mogla skuhati in Jelka ni mogla gledati Sezamove ulice. Na srečo je zunaj sijalo sonce in smo se odpravili na tržnico. Z mesta smo lahko občudovali 'porednega kopača', ki je še vedno nemoteno kopal po reki in takrat se še nismo zavedali, da bo trajalo najmanj mesec dni, da bodo kabel lahko popravili. Ko smo se vrnili domov, je bilo na otoku vse polno tovornjakov, žerjavov in kombijev lokalnega podjetja za električno energijo. Pustili so nam tri ogromne, brundajoče agregate. Še sreča.
Ni komentarjev:
Objavite komentar