Nizozemske šege 4: Kravji ples

Dvajsetega marca, zgodaj zjutraj, natanko ob 6.14h, je ob spremljavi brnenja moje budilke nastopila pomlad. Sonce je marca nazadnje tako zgodaj stalo nad ekvatorjem leta 1896.
V meni se je pomlad prebudila sicer že sredi februarja, ko popustil trd mraz. Jelko sem naučila pesmico Zvončki in trobentice, ki ji je bila tako všeč, da si jo je neprestano popevala. Predvsem na poti domov iz mesta, ko je treba po dolgem mostu, kjer vedno piha, nas je vedno grel in vzpodbujal veseli napev. Seveda so trrrrrrobentice s koroškim r-jem. In tudi Antonie je v naš dom uvedel pomlad, ko je 29. februarja pogumno zakoračil in se šele po tretjem koraku sesedel na opleničeno ritko.
Pred parimi dnevi so se zvončkom in trobenticam pridružile tudi narcise, na vrtu že pogumno poganjajo tulipani, popki na majniku so se pravkar razprli. Med Leidnom in Haarlemom pa turisti in seveda fanatiki, kot sem sama, že lahko fotografirajo prva cvetoča polja.
Ampak na Nizozemskem se prava pomlad začne šele, ko zaplešejo krave. Ko kmetje po dolgih mesecih na stežaj odprejo vrata hlevov, se te sicer vase zaprte, zadržane, melanholične živali, zaženejo na travnik kot krdelo mladih dalmatincev. S svojimi obilnimi, nerodnimi telesi razigrano poskakujejo z dvignjenimi repi in bingljaje z vimeni, kot bi se jim za nekaj minut zbistril zamegljeni kravji um. Krave se za dobrih deset minut na leto preobrazijo v iskre žrebce. Kmetje ponosno, malone ganjeno gledajo ta prizor, ki ga vsakič obeleži tudi nacionalna televizija. Roko dam v ogenj, da bi najraje še sami evforično ritali  s kravami vštric, če jih le ne bi nazaj držala ta preklicana nizozemska kalvinistična morala. Se ne spodobi: še če se čisto običajno obnašaš, je to dovolj prismuknjeno.
Navsezadnje so tudi krave po kratki vznesenosti brumno mulile mlado travo na pašniku.
Mene pa kar razganja.