Antonie boža

Ko Antonieja zvečer previjam, me vedno prime za nos. Potem se mu pačim, on pa se smeji. Včasih me tako zagrabi za to mojo kumaro, da vidim vse zvezde. Navadno se pridušam, da mu bom naslednji dan navsezgodaj ostrigla nohtke.
Nocoj smo se vsi drenjali v Jelkini sobici, le nona Anica je s sudokujem obsedela v dnevni sobi. Jelka je že skakljala v pižami in spravljala spat svojega medveda, Willem je že stal pri vratih z njeno zobno ščetko, jaz pa sem Antoniju oblačila njegovo mavrično pižamico. Snok!!! Me je naš rdečelasi malček začopatil za nos.
'Antonie, pusti mamin nos, raje jo pobožaj,' ga Willem okara. In naslednji trenutek začutim toplo, za spoznanje vlažno ročico na svojem licu. 'Aaaaaj,' zamrmra Antonie izza dudice. Nežno mi boža zdaj levo, zdaj desno lice. Svoj skeleči nos narahlo zarinem v gubico fantkovega vratu in z zaprtimi očmi vdihnem njegov vonj. Teh nekaj trenutkov si vtisnem v spomin. Tako globoko, kot je le mogoče, da se mi ponoči sanje ne razblinijo, če bo spet potrkala gospa Insomnia.