Zagata

Življenje je polno nenavadnih zasukov. Tok bolj ali manj naključnih petkovih dogodkov pa je bil tako presenetljiv, da me je nesramno pahnil iz ravnovesja. Tako je bilo:
V četrtek ponoči mi stanje mojega bančnega računa ni in ni dalo spati. Nekaj nenadejanih nujnih izdatkov v kombinaciji z ne prav visokim dohodkom, pa si v minusu. Delam zgolj šestnajst ur tedensko, porazdeljenih čez tri dni, saj ni čudno. Ko je Willem še ob torkih imel svoj 'papa-dan', sta bila Jelka in Antonie le dva dni v vrtcu, od marca pa sta v vrtcu tri dni, ker je Willem tudi peti dan v tednu v službi nepogrešljiv. Cene za varstvo so vratolomne, vlada pa subvencionira le ure, ki jih ima po pogodbi starš, ki najmanj dela. V našem primeru torej šestnajst, slabo polovico. Med dvema nočnima morama sem si belila glavo, kaj bi bilo najboljše storiti, da bi popravila finančno stanje. Večkrat sem že razmišljala o tem, da bi morala delati le dva dni v tednu: težava je le v tem, da se na vlake ne da zanesti, in bi se velikorat zgodilo, da ne bi prišla pravočasno do vrtca. Za Willema velja enako: prometni zastoji so prej pravilo kot izjema. Moji poskusi iskati drugo drugo službo bližje domu so se vedno končali, še preden sem dobro razmislila: kdo za vraga me bo pa hotel in kaj naj sploh počnem?
V službi sem nadrejenim dala vedeti, da bi rada delala kakšno uro več, a dodatne ure že pol leta raje porazdelijo med druge kolege.
Po napol prečuti noči je bila v petek moja delovna vnema še klavrnejša od mojega salda. Med elektronsko pošto pa me je pričakala anketa o stopnji zadovoljstva med zaposlenimi na univerzi. Zlohotno sem si zavihala rokave in se lotila izpolnjevanja. Maščevalno sem delila negativne ocene in jim zabila absolutno ničlo pri vprašanju 'Vam nadrejeni nudijo dovolj možnosti, da bi razširili svoje delovne naloge?' Zlovoljno sem nadaljevala z negativnim trendom, nakar v pisarno privrši moja nadrejena. Brez uvodnih olikanosti me je vprašala: 'Irena, bi bila pripravljena od naslednjega tedna pa do konca marca nadomeščati kolegico, ki gre na porodniško?' 'Z veseljem,' sem skoraj zavrisnila, še preden sem se prav zavedala, kaj se je pravkar zgodilo. Nejeverno sem komajda še skrivala navdušenje. V dveh urah sem se pogovorila z Willemom, preverila, ali se poteza res finančno splačaž, pa še kako, se je izkazalo, uredila z vrtcem in uredila s sodelavci.
Ko pa sem poslala dokončno potrdilo vodji oddelka, me je začel najedati dvom: 'Kaj si zdaj storila?!' Znašla sem se v zagati, iz katere sem lahko pomahala večini nizozemskih mamic: otroci ali služba, in če oboje, v kolikšni meri? Občutek krivde, moj hudo osovražen redni gost, je razbijal po vratih moje vesti in vpil, da sem naredila veliko neumnost. 'Kdo bo pa čistil, kdaj pa boš kuhala, če prideš šele ob pol šestih domov, kaj pa, če boš obtičala kje na kakšni postaji, ker bo spet kaj narobe s kretnicami in bodo vlaki zamujali, KAR SE NEPRESTANO DOGAJA, KRAVA PRISMOJENA IN ŠE LASTNA OTROKA BOŠ OROPALA ZA DODATEN DAN V TEDNU, KO STA ŠE LAHKO S TABO!!!'
In potem se je oglasila še negotovost, ki je moje notranje ravnovesje dokončno razrahljala: 'Kako boš pa ti koordinirala dva oddelka, saj še enega ne zmoreš!'
Če bi bila v Sloveniji, te dileme ne bi bilo: v službo 40 ur na teden in konec. Nobena ne cmiha, vse pogumno delajo, misel na brezposelnost jim naganja strah v kosti, otroke vzgajajo, vmes pa še tri vogale v hiši podpirajo, jaz pa na robu živčnega zloma s tem svojim luksuznim problemom. Sram, sram, sram naj me bo. Po neprespanih nočeh sem se le zatekla k pogovorom, kjer sem svojo stisko bolj ali manj melodramatično ubesedila. Willem je v svojem analitičnem pomirjujočem tonu rekel: 'To si si želela, seveda boš zmogla, poleg tega pa gre le za pet mesecev.'
Kolegica je bila podobnega mnenja: 'Boš videla, saj bo, delo ti gre dobro od rok, čeprav misliš, da ne'. Sodelavka, ki jo bom nadomestila, mi je zagotovila, da profesorji na njenem oddelku niso težavni. Moja mama pa mi je dala zlata vreden nasvet: 'Irena, poišči si koga, da ti bo čistil hišo.'