V vrtincu

Ko sem v neobičajnem drenu na našem otočku čakala z Jelko v vrsti za bungee-trampolin, me je spreletelo, kako škoda je, da je dopusta konec, da se je pouk že začel in da smo že tedne znova ujeti  v začarani krog obveznosti.
Čakanje v vrsti je vedno dobra priložnost, da se človek zamisli. In to, da se človek zamisli, človeku koristi. Predvsem, če človeku to uspe ob nabijanju nizozemskih šlagerjev, vrišču otrok in navijanju odrasle publike. Gostili smo namreč prav nenavaden spektakel 'Po reki, po zemlji in po zraku', kjer se navdušenci in fanatiki z ročno izdelanimi sanmi, vozički, ali čolni spuščajo po visokem toboganu v vodo in skušajo v kar najkrajšem času potegniti za nekaj metrov oddaljeni zvonec. Večina konstrukcij razpade že na sredi tobogana, moštvo v čeladah pa teatralno popada v reko Zaan.
Malce vsem zavidam, še potapljačem, ki se gugajo v valovih med strupenimi modrozelenimi algami. Ker imajo čas in ker se znajo sprostiti. Ker jih ne pestita gospa Insomnia in gospa Panika, ki sta že mesece moji nepovabljeni nočni gostji. Redno se povabita na nočno čajanko in se spravita stran šele po tem, ko jima vsaj dve uri berem detektivke. Nori sta nanje. Dnevne svetlobe pa ne prenašata prav dobro, zato se, tam k peti uri, po prstih odkradeta. Še pred šesto me budilka histerično pahne v nov dan. V kopalnici ugotavljam, da mi podočnjaki krasno uspevajo, sivi lasje pa tudi bujno poganjajo. Avgust in september sta najbolj peklenska meseca, ki bosta tam nekje novembra minila, se tolažim. In navsezadnje je tudi v vsakem torku nekaj petka, če ob sredah ne hodiš v službo.
Ampak ob sredah imamo nabit urnik. Z Jelko v šolo, z Antoniejem po nakupih, po Jelko v šolo, na logopedijo, na kosilo, če ni treba prej še v knjižnico, zatem na plavanje, ob prihodu domov pa kuhanje. Ni čudno, da se Jelka mršči, ko morava vsak dan vaditi pravilno požiranje, tleskanje z jezikom, izgovorjavo črke FFFF, pardon, SSSSS. Jelki po dolgem času spet kaj uide v hlače in jo v sredo, takoj po začetku plavalne ure, kobajagi zabolijo ušesa. Jokajočo jo odpeljem iz bazena. Antonie stoično gleda in se na srečo modro vzdrži komentarja. Odsopiham z obema na kolesu in z grozo pomislim na to, da bo Jelka prav kmalu morala v gostem prometu kolesariti poleg mene. Ko pridemo domov, se usedemo za mizo in rišemo. Jelka nariše nov prometni znak: ljudem prepovedano. Skrbno ga nalepi na vrata svoje sobe ter jih zapre za sabo. Zagrne si zavese in v tolažečem objemu mraka odigra tiho igrico s punčkami. Polagoma okreva in postane spet vesela in prešerna Jelka. Podobno jaz v tisti dolgi vrsti: Razmislek...Prosti tek...Improvizacija... Navdih!

Ljudem prepovedano