Nizozemske šege številka... sem že nehala šteti: Semenj!!

Včeraj sem srečala tako imenovanega moža s kladivom. Tako se Nizozemci izrazijo, če hočejo reči, da se je nekoga po dolgem naprezanju polotila utrujenost. Ta mož je pravzaprav imel macolo. Po kosilu sem se odvlekla v posteljo. Moja odločitev, da bom tam -prmejdušdaja- prebila celo popoldne, je padla v vodo. Ker je v mestu luna park, semenj ali kermis po nizozemsko. In temu se ne moreš izogniti, če imaš male otroke, ki že od šestih zjutraj sprašujejo, ali je že končno ura dve popoldne, ko potujočo atrakcijo odprejo.
Mož z macolo se usede na prtljažnik mojega bicikla; ni kaj, v mesto je treba.
Najprej naredimo krog po terenu: letos je bolj revno vse skupaj. Tak luna park potuje od mesta do mesta. Normalni ljudje se ga izogibajo. Tisti z otroki pa smo obsojeni nanj. Najbolj pogosti obiskovalci pa so najstniki. V naši regiji je najbolj razvpit luna park v Assendelftu, vasi, kakšnih 10 km oddaljeni od Zaandama. Tam se ga legendarno vsi na mrtvo napijejo, tudi sredi belega dneva. Moj inštruktor mi je pred leti pravil sila zabavno anekdoto, ko mu je nekdo, pijan ko mavra, pri semaforju sedel v avto, češ, taksist, odpelji me domov. Inštruktor Peter ga je zgrabil za kravatlc in ga preusmeril na pločnik. 'Si nora, naj se mi pokozla po avtu,' se mi je jel takrat malone opravičevati.
Včeraj popoldne se v Zaandamu na semnju nihče ni ravsal ali pijan motovilil naokoli. Roko na srce: škoda. Ampak splačalo se je dodobra razgledati. Lepotička na stojnici s sladkorno peno. Zadrogirani dedec pred vhodom v hišo duhov. Prodajalec sladkarij z ogromnimi zalizci: sumim ga, da jih goji že od kakega leta 1975. Starejša gospa z dvojnim podbradkom in z mnogo premajhnim modrcem, ki prodaja karte za nori hotel.
Brezzobi, tetovirani lastnik vrtiljaka. Ta si mane roke, ko si Antonie in Willem pri njemu kupita karte. Edina gosta to mirno zgodnje sobotno popoldne. Antonie poleti v vesolje v letečem krožniku, Willem poleg njega pa dva metra nad zemljo v belo pobarvani železni kabini drži trebuh noter.
Jelko mikajo žoge HodipoVodi. Mirno se gugajo in čakajo prve zanesenjake. Lani smo morali dolgo čakati v vrsti, da je Jelka končno lahko zlezla v eno. Čim so jo potisnili na vodo, je zajokala. Včeraj pa je korajžno skakala in dirjala po njej ko hrček v plastičnem kolesu. Fantom, ki so z žogami upravljali, se je zdela tako hecna, da so jo pustili bistveno dlje kot tistih borih pet minut. Naenkrat se zdrznem: ima punca sploh spodnje hlače?! Taki panični trenutki so tipični zame, predvsem zjutraj, na poti v službo. Sem si slekla predpasnik?Sem se prijavila preden sem stopila na vlak? Mimogrede: papirnate karte za vlak so v Deželi tulipanov siva preteklost. Imam sama oblečene spodnjice???
Ampak nazaj na semenj. Jelka je na srečo imela spodnjice. Roza so bile, zato... In potem smo šli v hišo duhov, kar vsi štirje. Antonie je silil vanjo, pa sva se z Willemom odločila, da ga za vedno ozdraviva takih želja. Možak pred vhodom nas je megleno premeril in spustil noter. Akcija je uspela. Antonie ne bo zlepa več hotel vanjo. Jelki je bila pa ta grozljiva pustolovščina brezvezna. Seveda, ko nekdo enkrat okusi hojo po vodi... Ko bo polnoletna bo morda tu pa tam smela delati vino iz vode. Ampak sladkarije so pa na srečo prišle v poštev. Izbira je bila težka. Lizike, kroglice, sladkorna pena, mandolat...
Za najmanj petdeset evrov lažji smo prišli domov, kjer me je pričakal mož z macolo in neusmiljeno zamahnil.