A da imajo Nizozemci gozdove?

Ob amsterdamski futuristični poslovni četrti, ki ji pravijo Južna os, se razteza amsterdamski gozd. Ko sem ga prvič obiskala, mi je vzelo sapo: zdaj se pelješ med nebotičniki, mimo kliničnega centra, naenkrat pa se znajdeš v hosti. Parkirišče pred amsterdamskim gozdom je edino v mestu, ki je zastonj. In če ne greš z avtom, se lahko do gozda prigugaš v muzejskem tramvaju.
Gozdne površine je skoraj za 950 hektarov, trikrat večje od Centralnega parka v New Yorku. In letos praznuje gozd svoj osemdeseti rojstni dan. V tridesetih letih prejšnjega stoletja so ga namreč posadili v okviru javnih del. Ko se tako sprehajaš med debelimi bukvami in skrivenčenimi hrasti, si marsikdo zmotno misli, da so drevesa stara več kot sto let.
'A jo mahnemo na morje,' sem v nedeljo predlagala po Jelkini plesni urici.
'Ne, v gozd pojdimo,' vzklikne Jelka.
Odličen predlog. Slabe pol ure zatem, smo se že podali po škratovi poti. Mimo štorov in hišk iz debel, mimo lesene zavese, čez vodo, pod pustolovsko plezalno traso, kjer so na vrveh kake štiri metre nad tlemi viseli, plezali in se dričali korajžni ljudje s čeladami na glavi.
Odkrili smo na stotine gob in gobic, med drugim tudi lesne velikanke. Ob vsakem štoru z rdečim škratom sta otroka navdušeno vriskala. Čevlji so se nam pogrezali v močvirnata tla, ko smo se zdrenjali v šotor iz vej.
'Tukaj je umazano,' je presodil Antonie in krenili smo naprej. Škrati so nam zvesto kazali pot čez most, v kaluži pod njim pa je bila narejena lesena konstrukcija. Razbijala sem si glavo, kaj naj bi predstavljala, nato pa sem se zadovoljila z mislijo, da verjetno ne predstavlja ničesar. Ni treba, da vsemu dajem nek smisel. Hosta sredi mesta. Že to je dovolj absurdno. Diši pa čudovito. Grenkasta aroma odpadlih žirov in trohnečih vej. Gozda praviloma ne čistijo, razen ob stezah. Srečujemo mlade amsterdamske družine, svobodnjake, hipije in levičarje. In seveda zariple tekače. Zavidanja vredno progo imajo.
In pse. 'A ga lahko pobožam,' sprašuje Jelka venomer. Tako v gozdu lahko ostanemo do teme, a škrati so nas zvijačno pripeljali do začetne točke. In meni se še ne ljubi domov. 'Kdo bi sladoled,' prefrigano vprašam. Jasno, da ostanemo. In za barako, kjer prodajajo opremo za pustolovsko plezanje po vrveh na drevesih, odkrijemo podoben park, natanko primeren za naša dva adrenalinčka. Antonie je še čisto premajhen in se skoraj razčetveri na mreži z vrvi. Ampak ne odneha in vztrajno pleza. Vsake toliko vendar zahteva poljubček. Seveda mu ustrežem. Na najtežjem delu zahteva dva. 'Tudi sto jih lahko dobiš,' mu nežno rečem,
a me gladko zavrne: 'Ne, sto bo predolgo trajalo.'
Jelka se medtem spoprijatelji z že izkušenim Noahom. Willem se priduša, da bo čez nekaj let, ko bosta otroka dovolj velika za ' tazaresno' plezanje, šel z njima viset po zajlah. Jaz pa ne, raje crknem. Verjetno bom vsa živčna marširala med drevesi in žebrala zdravemarije ali kozje molitvice. Ali pa bom šla restavracije malo naprej, kjer se navadno ustavimo, da nahranimo srnjake. In jaz ko nalašč vedno pozabim vlažne robčke, tako da si srnjaški 'špukelj' z rok operemo šele doma. Ampak častna, doslej še nobenemu ni bilo nič. Ampak v nedeljo nismo utegnili hraniti srnjadi. Proti večeru smo se vrnili domov. Malo otožno sem se zvečer zazrla skozi okno. Mesto, letala, utripajoče luči luna parka. Jutri se bo semenj preselil v drugo mesto. Po obisku prejšnji teden nam ni bilo treba več tja. Hvala bogu.