Dam tot Damloop: By Night!

Danes poteka znameniti tek od Amsterdama do Zaandama: že trideseti Dam tot Damloop. Zmagal je Kenijec Mwangangi, ki je razdaljo desetih milj pretekel v 45. minutah in 45. sekundah. Lep dosežek. Ko sem ga videla teči, me je oblila kurja polt in so mi stopile solze v oči. Vedno je tako.
Mesto živi s tem tekom. Prireditev  se začne že dan prej, v soboto, s tisočerimi pohodniki, ki umirjeno premerijo razdaljo med mestoma. Naš otok jih gostoljubno pričaka z rdečo preprogo, s pevci, DJ-ji, z razvpitim strganim dohtarjem, ki najmanj tavžentkrat ponovi, da so vsi dobrodošli na s soncem oblitem otoku. Jelkina prijateljica Eleonora gosti pse udeležencev s pasjimi piškoti, naša soseda deli bombone, mi pa vzpodbujamo. Ampak mene črviči. Zvečer sem na vrsti jaz. Prvič sem se prijavila. Sicer bolj za na Dam tot Dam za mevže, ampak vseeno. Letos so dan pred velikim tekom organizirali nočni tek po mestu: Dam tot Dam by Night, 6,4 kilometrov.
Ko smo ob petih popoldne pobodrili še zadnje pohodnike, so prostovoljci prestavili nekaj varnostnih ograj in postavili progo za nočni tek. Na drugi strani travnika so začeli obešati božično razsvetljavo, s sosedi smo na ograje postavili vaze s svečkami. Otroci so dirjali po travniku. Ob sedmih zvečer so ceste na naš otok zaprli za promet. To se v celi skoraj 20-letni zgodovini otoške soseske še ni zgodilo. Le organizatorji so v kombijih švigali sem ter tja. Prva skupina od 10.000 tekačev je nekje v mestu štartala takoj po sončnem zahodu, ob pol osmih. Jaz sem v zadnji skupini, ves tek bom pretekla v temi.
Otočani so se ogrevali za novo navijanje, trije DJ-ji so zasedli svoje postojanke. Ob dvajset do osmih so pritekli prvi tekmovalci. Otok je zahrumel. S tresočimi prsti sem si pripenjala številko na fluorescentno rumeno majico. 6136. Sosedje, svakinja, Willem, Jelka in Antonie so mi pomahali in odpravila sem se v mesto, na katerega se je zdaj dodobra zleknil mrak. Mračno nebo so v središču mesta prebadali svetlobni curki vseh barv. Na levem bregu reke Zaan se je vila rumena fluorescentna kača. Vsi prijavljeni smo dobili takšno majico.
Zaandam je bil ovešen v lučke. Ob cesti so stali prostovoljci in navijači: z baklami, fluorescentnimi palčkami, svetilkami in svečami.
Deset minut pred startom, se nas je zadnjih tisoč zgrnilo v startni prostor. Ob vzpodbudnem nabijanju glasbe so nas visoko na tribuni ogrevali štirje trenerji. Nestrpno odštevanje... in končno!! Ampak dren, dren... Na začetku smo se gnetli ob ograjah in se pomikali v tempu zakajenega reaggejaša. Strela! Strela!!!!
Feferon v riti me je pričel hudo ščemeti. Po nekaj minutah sem se predrenjala na levo in kočno tekla, tekla, TEKLA, mimo navdušenih meščanov, mimo lastnice najljubkejše trgovine z igračami v Zaandamu- na vso moč je trobila v rog - mimo desetin DJ-jev, mimo vriskajočih otrok, ki so nastavljali roke za high five - menda ja, deca, stegnila sem roko in jih plosknila kakih pet zapored-, mimo žonglerja z baklami, mimo pevca nizozemskih solzavih šlagerjev, mimo krohotajoče okajene druščine, mimo kimajoče zakajene druščine, po ulicah, okrašenih z lučkami prav meni na čast, po pločniku, po cestah, kjer čez dan smrtniki v pločevini ure in ure čakajo v zastojih, čez Den Uylov most, ki se zdaj ure in ure ne bo dvignil, pa če pripluje dvanajstjambornica, po desnem bregu reke Zaan, kjer naj bi me sosedova Yanne pri njenem veslaškem klubu oblila z vodo, kot je obljubila, a se v množici zgrešiva, za sabo puščam mlado in staro, skrbi in tegobe, pretečem še en most in pridem na naš otok, kjer upočasnim, saj mi zanima, ali sta otroka zdržala in počakala na mamo, najprej  ugledam bele sosedine lase, divje pomaham in za nagrado bušne vame val navdušenja, saj so me med stotinami tekačev ugledali šele zdaj, vidim Willema, ki kar žari, in otroka z velikimi očmi, ki sta videti malo zaspana, a vesela, ne morem si kaj, stečem k njim, poklonijo mi high five, pihnem jim poljubček, sosedje in svakinja mi vzpodbudno vpijejo, Lotte in Isa nekaj časa tečeta vzporedno z mano in najstniško vreščita, na drugi strani otoka navijajo znanci, družno z mojim fizioterapevtom - nikar si ne mani rok, Sjorsj - v dobrodošlico mi zabunka plesna muzika izpod šotora še nevemkolikegaže DJ-ja, in pred mostom v mesto jih spet ugledam ob ograji: Antonieja, ki v Willemovih rokah že bledo mežika, Jelkico, ki se upira Zaspančku, dobijo poljubček za lahko noč, nato ubogam Willema, ki kliče: teci, TECI, in tečem in TEČEM, zdaj že čez tretji most, mimo Monetove modre hiše, mimo policije, mimo knjigarne, kjer si me drzne prehiteti ena stara baba, porkodjavolo, le kako leto ali dve mora biti mlajša od mene, o, ne draga moja, to pa ne, pa če crknem, ampak nisem, le malo mi je v hlače ušlo, prekletainkontinenca, ko sem jo tik pred ciljem vendarle prešišala.
MATER, KAKO DOLG STAVEK!
Ko sem se z medaljo za (kot se je v avtomatsko poslanem e-mailu dalo prebrati) 1337. mesto vračala domov, sem s širokim nasmeškom ugotovila, da lahka kot peresce, lebdim na občutku, da sem tu doma.

Pred odhodom