Preišči ta spletni dnevnik

nedelja, 8. februar 2015

Večja od sanj

Hilarični pogovor z mojim sinkom je naenkrat zašel v čisto druge vode. Z rokavom sem si obrisala solze, ki so mi od smeha navrele v oči. Antoniejev prešerni obraz se zresni, med obrvmi se mu naredi guba.
- 'Kako žalostno, da je Loujeva sestrica mrtva, ane?'
- 'Res hudo, Antonie.' Srce se mi je spet skrčilo.
Tistega dne po pouku, je Jelka na šolskem dvorišču za rokav pocukala svojega sošolca Louja: 'Ej, Lou, mi gremo danes v Hemo na kosilo, potem pa v knjižnico. Reci svoji mami, naj tudi tebe odpelje v Hemo!'
Za razliko od njene mame, Jelki ni ničesar nerodno vprašati. Sama se na šolskem dvorišču med drugimi čakajočimi starši namreč ne znajdem prav dobro. Loujeva mama, ki sem jo enkrat tedensko videla le od daleč, sicer pa se nisem še nikoli pogovarjala z njo, je smeje vzkliknila: 'Kakšno naključje, tudi midva z Loujem greva na kosilo v Hemo, zatem pa še v knjižnico!'
In smo šli skupaj. Hema, tipična nizozemska veleblagovnica, je ob sredah popoldne, ko se pouk konča že pol enih, skupni imenovalec občasnih kosil staršev in otrok. Mi zavijemo tja vsake tri tedne, ko je treba v knjižnico odnesti izposojene slikanice.
In tokrat sta se nam pri našem obrednem obisku pridružila še Lou in njegova mama Anika.
Antonie je dražil Jelko, jaz pa sem Louja vprašala: 'Pa ti, Lou, imaš kakšnega bratca ali sestrico?'
'Nee,' pravi Lou, 'No ja, imel sem sestro, ampak je mrtva.'
'O, mona, mona, mona zabita, pa zakaj tako nespametno sprašujem, saj bi menda bratec ali sestrica, če bi ju imel, zdaj tudi sedela v Hemi,' me je prešinilo. Zaprepadeno sem se hitela opravičevati Aniki.
'Nič hudega, zdaj veš. Zgodilo se je, preden se je Lou rodil. Nosečnost sem morala prekiniti, punčka ni nikoli živela.'
In potem je povedala, da je hodila na filmsko akademijo, da po šolah inštruira otroke snemanje filmov in da je njena partnerica, Loujeva druga mama, reklamna producentka.
Pomenkovali sva se o službi, šoli in otrocih.
Da se je Loujeva sestrica Antonieju še vse popoldne pletla po glavi, ni bilo naključje. Prejšnji vikend sem mu kupila novo slikanico z naslovom 'Večja od sanj.'
V naglici sem jo vzela, Tolažeča slikanica, nagrada žirije, je ujel moj kotiček očesa. Pripoveduje o dečku, ki ga je v sanjah obiskala njegova umrla sestrica. Fantiču mama pred spanjem razloži, kaj je smrt. 'Vse okoli tebe utihne, kot bi sanjal, ampak smrt je večja od sanj.'
Ko se po pustolovščini s sestrico bratec zjutraj prebudi, pove mami in očetu, da je v sanjah videl svojo starejšo sestro. Ki je bila večja od sanj. Antonieju je slikanica silno všeč, jaz pa jo vsakič preberem z debelim cmokom v grlu.


5 komentarjev:

  1. Mooo.
    Smrt je res ena taka smotana tema. Mene v zadnjih letih vse tako potre, sploh ne smem razmišljati. Sploh pri mladih.
    Po drugi strani pa nekaj tako naravnega,..

    OdgovoriIzbriši
  2. Smrt je večji tabu od spolnosti. Je neizbežni del življenja: ta del še nekako zmorem ubesediti, ampak smrt otroka... Najhujša mora.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ja, sploh si ne morem predstavljati.
      Splav v prvih tednih še nekako. Potem, v drugi polovici ali pa res, že otroka. Že ob sami misli me zaboli celo telo. :(

      Izbriši
  3. Najraje bi se vsi izognili... v glavah pa vemo, da ne gre. Včasih se zdi nemogoče sprejeti...

    p.s. Draga Irena! Kolikokrat sem ti že povedala, da se bom zrinila na začetek vrste, ko boš izdala knjigo?

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Se strinjam, Mojca. Glede knjige pa... Sem ti že rekla, da si ti dobra za moj ego? ;)

      Izbriši