Preišči ta spletni dnevnik

petek, 14. avgust 2015

Natura Artis Magistra

Ko smo se v nedeljo pozno popoldne vrnili iz Slovenije, sem najprej šla na vrt in vstopila v klasično, mirno, toplo, dobrohotno poletje, z vonjem po vrtnicah. Oglašanje grlice so prepredali oddaljeni klici mladine, ki se je kopala v reki Zaan. Globoko sem vdihnila in odločila, da bo treba v kratkem spet v Artis. To je živalski vrt v Amsterdamu, ustanovili so ga že leta 1838 in je tako najstarejši zoo na Nizozemskem.
Ker se nihče od družinskih članov ni posebej uprl, temveč so, prav nasprotno, mojo zamisel družno pozdravili, smo se čez nekaj dni odpeljali tja. S seboj smo vzeli tudi Jelkino prijateljico in tako ubili dve muhi na en mah; punci sta bili skupaj in naša hiša je ostala cela.
V Artisu smo ostali ves dan. Ob vhodu so v nas buljili 'biki', kot jih je Antonie poimenoval. To afriško watutsi govedo se je sprehajalo med kamelami, ki so leno mežikale druga drugi.
'Najprej v paviljon z metulji,' sta veleli punci. Paviljon je pa ko zanalašč čisto na koncu živalskega vrta. Ni bilo druge, komanda je padla in smo morali šibati za njima. Švignili smo mimo dveh tapirjev, ki sta na pogled skrajno izmučena ležala v senci drevesa. Ob opičjem skalovju nam je nejeverno zastal korak: 'Ja kje pa so opice?' Opice so se prav takrat s svežim korenjem in solato zavlekle v bolj skrite kotičke. Ena izmed njih je ihtavo zalučala glavo solate v steno. Človek ob tem nehote pomisli na Darwina. Podali smo se mimo divjih mačk, ki so, z izjemo risa in servala, kolektivno špricale, So bili pa toliko bolj prisotni afriški divji psi, ki so zagnali pravega zlodja in jurišali na mrtvo kozo, ki so jo dobili za kosilo. Otroci so bili pod globokim vtisom. Antonie je prešerno skakal in pri opičjem vrtu se mu je tik ob ograji pridružila mala črna opica. Družno sta skakala, dokler mu naenkrat ni sovražno pokazala zob in šinila nazaj h kolegicam. Sumim, da ji ni bil všeč papa Willem, ki se je neznansko zabaval in ob tem razkazoval svoje zobovje, kar nikakor ne spada v opičji bonton.
V paviljonu za metulje je bilo še bolj vroče kot zunaj, a dekletci sta srečno frfotali med tropskim rastlinjem in navdušeno cvilili. Antonie in Willem sta sprva še z zanimanjem oprezala za čudovitimi primerki metuljev, a sta brž s povešenimi rameni tavala po stezicah, da sem ju poslala k morskim levom. Ustavila sem se pred vitrinami, kjer lahko obiskovalci opazujemo, kako se iz bube preobrazi metulj. 'Sta videli metamorfozo,' sem vprašala punčki. Za hip sta se vame zagledali, češ, kaj pa je tebi, potem pa sta brez odgovora prhnili za metuljem nebeško modre barve.
Ko sta se končno naveličali, smo se pridružile moškima, ki sta v božjem miru čemela pred akvarijem z morskimi levi. Tudi v pravi akvarij smo šli, kjer je Antonie strokovno ugotovil, da velika plamenka sploh ni tak morski vrag, kot opisuje slikanica o mali Ho-ho-hobotnici.
Potem smo se podali k prijaznim žirafam, ki so jim družbo delale zebre. Druščina bi delovala nekako umirjeno, če med njima ne bi tekala dva firbčna noja, ki sta vijugala po terenu od ene ograje do druge in si zvedavo ogledovala ljudi. A smo v živalskem vrtu, ali  nismo?
Malo naprej je kot pribita stala štiri dni stara žirafa. Prav nič ji ni bilo videti, da je še dojenček. 'Večja je od nas vseh,' je ugotovil Antonie.

Po malici smo šli v planetarium, kjer so na notranjo stran kupole predvajali film o Charlesu Darwinu. Naslonili smo se nazaj in na nas se je zgrnilo morje, preleteli smo ladjo Beagle in se z njo gugali na valovih. Film je bil animacija Darwinove plovbe, ki ga je navdihnila za delo O izvoru vrst. Otroci so nekaj časa očarano zadrževali dih, ko pa je se je že tretjič nad nas zgrnil Beaglov premec, je Antonie zavzdihnil: 'Že spet ta gusarska ladja!' Jelka pa je glasno pribila, da je 'Darmin' smotan. Njena prijateljica je dodala, da vse skupaj že čisto predolgo traja. In potem je se je film odvil do konca. Darwin je svoje delo leta skrival v omari, dokler se naposled ni odločil in ga objavil. Bilo mu je, kot bi priznal umor.
Ta zadnji stavek me je presunil. Delo O izvoru vrst je takrat pomenilo popolno razstoličenje človeka. Le kako naj se ljudje, ki so trdno verovali, da jih je ustvarila Božja roka, sprijaznijo s teorijo, da so se razvili iz opic.
'Misliš, da bodo za časa najinega življenja odkrili nekaj tako revolucionarnega, nekaj, kar bo popolnoma sesulo temelje tega, kar vemo,' sem zamišljeno vprašala Willema.
'Mislim, da ne,' je imel moj partner odgovor takoj pri roki, 'Le še izvor težnosti ni znan,'
'Pf, težnost,' sem se namrdnila, 'Kdo pa se požvižga na njen izvor.'

Ni komentarjev:

Objavite komentar