Tri preproste rešitve

Ko je pred nekaj tedni opa Wim sedel na klopci na vrtu, se je vanj obregnil Florian, Jelkin najboljši prijatelj s soseske.
'Jelkin in Antoniejev papa je umrl, ane? Zdaj moraš biti pa ti njun papa,' in se je odskakljal igrat k Jelki v njeno sobo. Navlekel si je princeskino obleko in pomembno oznanil, da je zadeva zrihtana. Opa Wim se je za hip odločal med smehom in solzami, navsezadnje pa se je z zaprtimi očmi predal presenetljivo toplemu oktobrskemu soncu.
Mama Antoniejevega najboljšega prijatelja mi je zaupala, da je Kaya, čim je slišal za tragično novico, stopil k svojemu očetu in mu odredil, da mora za nekaj dni k nam. 'Da boš  nekaj časa Antoniejev papa,' je še pristavil, da ne bi bilo nesporazuma, zatem pa se je sila zadovoljno vrnil k svojim kockam, češ; urejeno.
In ko smo se nekega večera vračali s sprehoda, me je Jelka stisnila za dlan in predlagala: 'Mama, poiskati nam moraš novega papa.' Molčala sem, ona pa je še pribila: 'Takega, ki ne  bo umrl.'
Za hip sem zatisnila oči in si zaželela, da bi bila štirideset let mlajša.