I've heard a rumour from Ground Control

'Duša našega papa bo vedno z nami,' razlagam otrokoma. 'To je tisto, zaradi česa je bil naš najboljši papa na svetu.'
Kako naj jima razložim... Še dobro, da na to temo obstojajo knjige.
Duša je kot zrak v balonu. Če zrak iz balona izpustimo, je še vedno okrog nas, čeprav ga ne vidimo, balon brez zraku pa ni več balon.
S pogledom objamem Jelko in Antonieja. Willemove sledi ljubezni.
Že ves dan mi v ušesih igra Bowiejeva Ashes to ashes.  Danes gredo solze svojo nebrzdano pot. Za Willemom, za Bowiejem, za sirijskimi otroki in za kiti, ki so zjutraj poginili na obali Severnega morja.
'Saj se bom potolažila,' zagotavljam zaprepadenema otrokoma.
29. januarja pojdem po Willemovo žaro. En teden bo lahko doma, potem pa bomo njegov pepel položili v grob.
Ko skušam zajeziti svojo žalost, me reši sam David Bowie. Oziroma spomin na na njegov koncert v Zagrebu 5. septembra 1990.
Kakšno doživetje je bilo to. Nekaj deklet, prijateljic iz študenta, nas je šlo skupaj z vlakom. Na stadionu smo se prerazporedile. Tako sva ostali, dve Ireni, pred ograjo na severni tribuni. Drek. Slabo se je videlo na oder, pa še na dež se je pripravljalo.
'Narediva se moni,' predlaga Irena. ki bi, tako kot jaz, rada čim bliže odru.
Varnostniki pred ograjo pa neizprosni. Torej sva šli na pir. Dve razmeroma majhni Ireni za spoznanje prehitro zvrneta dve razmeroma veliki pivi ter ogorčeno opazujeta obiskovalce, ki iz severne tribune čez ograjo plezajo na športno površino.
'Tako, zdaj pa greva varnostnike vprašat, če smeva na polje skozi vrata ali pa bova morali kot ostali plezati čez ograjo,' se je razkoračila Irena, ki jo je opogumljal pir v riti.
Ničesar ji ni bilo potrebno reči, varnostniki so si naju očitno bili zapomnili in so naju med smehom spustili na travo. Blato, pravzaprav. Kako se je ulilo, ko sva se prerinili skoraj do odra. Pred malo Ireno pa se prav takrat postavi nek dvometraš. Pa še plastično vrečko si je dal na glavo. Cepec. S pogledom ošinem Ireno, ki zavije z očmi. In potem pride na oder Bowie. Nori smo od navdušenja. Neka roka iz gneče sname dolginu vrečko z glave. Ground control to Major Tom... Ta nepozabni glas... Po trebuhu se mi zvrtinči jata metuljev, po vsem telesu čutim mravljince. Ireni ob meni igra nasmešek od levega do desnega ušesa. Na glavi ji tiči plastična vrečka.