Čudna vdova

Čudna vdova sem. Velkokrat mi ni do pogovora in ljudje to težko razumejo. Verjetno bi se jim posvetilo, če bi se za hip postavili v mojo kožo in ugotovili, da moram imeti vse do minute natanko načrtovano. Ker se sicer moje krhko ravnotežje razkeglja kot peščeni grad, ki ga zalije morski val. Kronično pomanjkanje časa je moja velika težava, če odmislim strah pod težo odgovornosti in neprestan občutek izgubljenosti ter praznine. Vsi mi govorijo - seveda s čisto dobrimi nameni - kaj vse moram. Sprostiti se, skbeti zase, iti teč, iti na jogo, vabijo me v kino, častna beseda, tega si ne zmišljujem, vabijo me na večerjo v restavracijo, vabijo me na pijačo v kavarno, ja zvečer, kajpada. In hodijo k meni na čaj, kavo, kosilo, večerjo... In jaz jim seveda ne rečem, da bi mi bilo še najbolj prav, da namesto čokolade s sabo prinesejo bormašino, da bi mi obesili par slik v Jelkini sobi. Seveda jim ne rečem, da bi mi bolj prav prišel dober nasvet glede barve novih zastorov v dnevni sobi. Dobrohotno mi svetujejo, naj si izdelam mood board, kolaž fotografij in barv, ki so mi všeč. Če bi imela čas za tak mood board, bi si ga pri priči naredila, iz triinšestdesetih odtenkov črne in enega strupenozelenega. Zatem bi ga raztreščila po betici prvega, ki bi mi spet kaj svetoval v dobri veri, da mi s tem dela uslugo.
In vem, da nisem prav poštena, saj obenem hrepenim po izdatni meri pozornosti. Zato tudi pišem. Čudna, čudna vdova. Bizrana.
Povsem sposobna sama prevzeti žaro z Willemovim pepelom, obenem pa nesposobna iti v Amsterdam, ker sem tam nazadnje bila skupaj z njim in se počutila sproščeno, varno, srečno in na pravem mestu.
Četudi sem vse sorodstvo odločno prepričevala, da mi ni hudo sami iti po žaro, so mi to vsi odločno odsvetovali. Tast je neomajno hotel z mano. Malce nejevoljno sem pristala, kasneje pa sem osramočeno prišla do zaključka, da je Willemov oče imel potrebo po tem. Dokler si dva dni preden bi me moral spremiti, ni premislil. Čustva so ga povozila, kar ni nič čudnega, naenkrat iti 'dvignit' svojega najmlajšega sina v nekakšnem piskru... Ampak sama nisem smela iti, spremil me je Willemov brat. Lepo, da je šel z mano, ampak medtem, ko sva se še debeli dve uri pogovarjala, sem bila v mislih pri seznamu za trgovino in pri jedilnikih prihajajočega tedna. Ker bom sicer morala z otrokoma v trgovino v soboto, ko bo neurje. Tudi vremensko napoved moram po novem budno spremljati. In vmes bi morala še na masažo, k fizioterapevtu ter na tečaj čuječnosti. Marš!
Žaro so mi izročili v ličnem zavoju. Kot bi bila darilo. Odnesla sem jo v Willemovo delovno sobo in posadila na njegov stol. Danes sta bila na obisku njegova starša . Popestovala sta žaro, nato sta jo izročila še otrokoma, da sta jo malo pridržala. V petek jo bomo položili v grob.
'V rokah sem ga imel, ko se je rodil,' se je Willemovemu očetu prelomil glas.
'To ni Willem,' sem mu dejala, 'to je zvezdni prah.'