Raca

Danes sem bila zmenjena pri kamnoseku. Izbrati sem si želela nagrobnik za Willemovo zadnjo postajo. Z mano je šla svakinja. Šli sva z avtom. Za volanom me je še vedno groza, a svakinjina navzočnost mi je bila v veliko uteho. Desiree je malce nerodna. Ampak vozi pa še vedno bolje od mene in je nepreklicno ter neomajno Willemova najboljša in edina sestra.
'Zdaj pa kar na levo, pa stebričku se izogni,' mi svetuje.
'A kolesarja lahko vzamem s sabo na havbi,' jo pobaram.
'Kakšnega bolj čednega našicaj,' mi med smehom reče.
Na poti mi Desiree našteva: 'Tukaj me je enkrat nekdo skoraj povozil, na tem križišču se je vame zabila ena butasta baba, tam sem enkrat s kolesom, ko je bila poledica, skoraj zletela v kanal...'
Desiree je pravzaprav sila nerodna. A še vedno boljši šofer od mene.
Pri kamnoseku so nama postregli s kavo, prebrskali sva njihov katalog in kar kmalu sem se odločila za preprost nagrobnik. Ko sem prijaznemu lastniku podjetja narekovala napis, se mi je zataknilo. Tokrat sem požrla solze, kot sem jih že ves teden.
In potem  se odpravili ven, da si ogledamo nagrobne spomenike v živo. Črni, antracitno sivi, rjavkasti so čemeli v skoraj spomladanskem soncu. Ugledala sem preprost, črn nagrobnik z dvema ozkima ploščama inbnekako se me je dotaknil. Takoj sem videla, da sem dobro izbrala.
'Lep, skromen, tako kot Willem,' je še utegnila reči svakinja, nakar je zakrilila z rokami in v velikem loku frfotaje s plaščem teatralno zgrmela vznak. Osuplo sem jo gledala, kako si na tleh pregleduje okončine. Ko je hotela narediti korak nazaj, se je spotaknila ob otroški nagrobnik v obliki račke.
Muzajoč se sem jo zvlekla pokonci. Lastnik je zmajeval z glavo in zadrževal smeh. Povabil naju je nazaj v pisarno, kjer smo opravili še druge formalnosti. 
Ko se je Desiree spet namestila poleg mene v avtomobilu, se je obrnila k meni in se pridušala: 'Prokleta raca!'
Kot bi se v meni nekaj razprlo, se me je polotil gromozanski, neustavljiv krohot, ki se ga je svakinja hipoma nalezla. Najine salve neizprosnega smeha so stresale avtomobil in se izlivale v nenavadno toplo dopoldne. Po licih so mi tekle solze in naenkrat sem se zavedala, da se dolge mesece nisem mogla prepustiti smehu. In vendar... da ni to bila le zatrta bolečina, ki si je utrla svojo nekonvencionalno pot na plano?