Ni ga med oblaki

'Mara, si umrla?'
...
'Mara, si umrla!?'
...
'Mara!!!!!'
'Tega ti ne morem povedati,' zašepeče Antoniejeva najboljša prijateljica s stisnjenimi očmi.
Ker je umrla. Za hec. Antonie se zakrohoče. Marin prešerni smeh se vplete v sinkovega.
Pri nas smrt ni nikoli bila tabu, predvsem za Jelko ne.
Natanko 21 tednov tega je, kar sem z otrokoma bila v Hemi. Tja smo šli na kosilo in niti slutili nismo, da se nam bo čez nekaj ur življenje popolnoma spremenilo. Ravno tistega večera je Willema zadela usodna kap. V restavraciji je nasproti naše mize sedela tudi starejša gospa, ki se je pomenkovala z dekletcem, malo mlajšim od Jelke.
'Kje pa je tvoj opa,' je zanimalo deklico.
'Opa  nimam več,' ji je gospa pojsnila.
'Ja, kje pa je,' vrta deklica dalje.
'Opa je med oblaki,' ji pojasni gospa.
Jelka zavije z očmi, se obrne k njima in jima brez olepševanja napol zabrusi: 'Opa je mrtev!'
No nonsense.
Za Jelko Willem čez tri dni ni postal zvezdica, ni zaspal, ni odpotoval daleč stran, ni šel na ono stran mavrice, ampak je umrl. Njegovo telo so zažgali in njegov pepel je zdaj v žari pod zemljo. Pika. A smrti Jelka od takrat ne omenja več. Skrbi jo zame. Tega mi ne pove naravnost, ampak vidim jo, kako jo stisne vsakič ko se mi zasolzijo oči. Ker odrasli ne jokajo. Jokajo predvsem otroci. In otroci so otročji in  nebogljeni.
'Kdor zadnji umre, ima srečo,' je Antonie prejšnji teden prišel do čisto logičnega zaključka.
V trebuhu se mi je porodil tresoči hehet, a Jelkine besede mu ubranijo pot na plano.
'Antonie, ne omenjaj smrti, mama se bo spomnila na papa in bo spet jokala.'
Smeje sem jo objela in ji zagotovila, da bom kljub solzam lepo skrbela zanjo in za bratca. Pravkar sem jo spet spomnila na to, ko utrujena od igre sedi ob Mari in Antonieju na kavču in gleda otroški program.
S kotičkom očesa sem še ravno uspela ujeti senco Irene iz Dežele mlinov na veter. Se mi je le dozdevalo?