Zgornja ustnica

Sladoledar Goemans v Zaandamu je najboljši sladoledar na svetu. Na videz neuglednega možakarja poznamo vsi prebivalci in vsak ga tudi na cesti prijazno pozdravi. Njegov sladoled je najboljša tolažba in obljuba poletja na tako mrzel in turobno deževen poznomajski dan kot je bil današnji.
Ko se z otrokoma zbrano sladkamo, zavoham, da je nekdo od obiskovalcev pred kratkim jedel fižol, oziroma zelje, oziroma, sodeč po tem, kako je zaudarjalo, najbrž oboje. Če sem kdaj se pritoževala nad smradom, je Willem  v smehu imel navado reči: 'Svojo zgornjo ustnico vohaš.'
Jelka mu je tako podobna, svojemu očetu. Revica me skuša zadnje čase vedno presenetiti, ker sem tako pogosto žalostna in nejevoljna. V petek me je v spalnici pričakala cvetoča bilka, ki jo je Jelka našla na travniku. Tako lepo vazico je izbrala, da me je prizor pustil brez besed. Minimalizem.

Tale naša Jelka... Rešuje metulje pred utopitvijo, zadnjič je v stanovanje na jedilni žlici prinesla deževnika, ki ga je izkopala na vrtu in ga tako rešila gotove smrti, saj ga je nekdo menda živega zakopal. Nešteto pikapolonic je preselila iz smrtnonevarnih področij na naše vrtnice, kar neizogibno povrzoča izumiranje listnih uši, a tega ji raje ne razlagam. Mi vsaj ni treba brizgati strupa po zelenju.
Pri nas domuje v lončkih najmanj pet jelševih lepencev, dva ji je v varstvo zaupala Jona. Eden je na mojo grozo že izlegel rumeno-oranžna jajčeca. Nenehno preverjam, ali je preluknjani pokrovček na kozarcu dobro pritrjen.
Jelka se ure in ure igra in pogovarja s temi gomazečimi tovariši. Včasih se ji pridruži prijateljica iz soseske. Ki ima specifičen problem, s katerim se spopada kar nekaj otrok, a se njihovi starši sramujejo načenjati to temo. Tudi njeni. Jaz se z njimi igram burko nevednosti, a ko penetrantni smrad doseže moj nos, sem neizprosna. 'Punčka, pojdi se domov preobleč,' ji rečem.
'Mama, saj ona ne smrdi,' se Jelka zavzame za svojo prijateljico, 'Samo NJENO zgornjo ustnico vohaš!'
Willem bi bil tako ponosen nanjo.