And we did it nevertheless...

Ko je lani Willem pretekel Nočni tek po Zaandamu, se je odločil, da bo naslednje leto šel teč pravi Dam tot Damloop, od Amsterdama do Zaandama. Ni mu bilo dano, saj je natanko teden zatem umrl.
Dolge mesece si nisem mogla obuti športnih copat in se znova lotiti tega, kar me je leta reševalo pred živčnimi zlomi: teka.
Če sem pomislila na tek, sem v isti sapi pomislila na agonijo, ki smo jo doživljali pred letom dni. Povsem neutemeljeno, kot se je izkazalo, a verjetno nisem bila edina, ki so ji take asociacije strašile po možganih.
Dokler se nisem nekega ponedeljka v maju, medtem ko sta bila otroka v šoli, usedla za računalnik in na tek prijavila najprej Jelko in Antonieja, zatem pa še sebe.
Še vedno lahko ostanem doma, sem si govorila. Vsak trenutek se lahko ustavim in odidem peš domov, sem si dopovedovala, ko sem po več kot polletnem premoru tekla po mostu z otoka. Tekla isto pot, zadnjo Willemovo traso. In tako sem storila tudi naslednji ponedeljek in ponedeljek za tem.
Boš šla res teč Nočni tek, so me spraševali. Dobra si, so dodajali.
Le kako naj Dam tot dam vikend povezujem s smrtjo? Ko pa je ta prireditev simbol vztrajnosti vzdržljivosti, druženja, povezanosti.
Tekla sem in in pretekla v dokaz, da se od teka ne umira.
In od žalosti tudi ne.