Čas je

Ko nekaj ubesediš, postane to resnično. Po prejšnji objavi, navijanju in rahlemu hujskanju znancev in prijateljev, so mi v trebuhu zafrfotali metuljčki. NIzozemska fraza za zaljubljenost. In ker po nekaj dnevih niso hoteli odfrčati, in tudi zato, ker tistih nekaj, ki spremlja tale blog, verjetno pričakuje neko nadaljevanje, sem frajerskega atija dregnila s sporočilom. Čisto nedolžnim, a vendarle, pobudo sem mu dala za pogovor. Prek aplikacije Whats app smo starši določenih razredov povezani, v primeru, da kdo od naših nadobudnežev izgubi telovadne hlače, šolsko torbo in podobno. Zato imam njegovo številko. Hja, mogoče pa si samo umišljam, da ga ne zanimam, da nisem v njegovi ligi in podobno. Ker sem bila v enem 'švungu' in sem imela neznosno potrebo po tem, da storim nekaj impulzivnega, nedostojnega za žalujočo vdovo. Delno do pretežno bipolarno.
Med oklepaji moram povedati, da sicer večkrat napišem 'vdova' in 'žalujoča vdova', vendar se v resnici ne poistovečam s tem, kar sem izgubila. So pa obdobja, ko se počutim tako, kot bi bila nekje na začetku. Kot bi časovna lilnijav zanko ujela tistih 14 let z Willemom, zaradi česa imam občutek, da so mi dogodki izpred sedemnajstih let bliže od tistih izpred petih. Zato mi je verjetno tudi poskočilo srce, kot bi mi pred dvajsetimi leti. Škoda le, ker se iz ogledala vsako jutro vame zazre zdelana ptica tajnik. O mater, to sem jaz sama. Ta zima je grdo gospodarila po mojem obrazu.
Frajerski ati se je mlačno odzval. For the record. Ampak zdaj imam vsaj mir. Metuljčki so se umirili. Vsak večer pred vrati prižgem svečko v Willemov spomin, danes pa sem opazila, da se je ohišje za svečo razbilo. Snela sem si poročni prstan in ga položila v škatlico. Čas je.