Kaj če...

Pomlad... Sonce je nič kaj sramežljivo grelo šolsko igrišče, kjer je po pouku vrvelo kot v mravljišču. Na klopci sem razstavila škatlice s sendviči, sadjem in zelenjavo; pravšnji dan je za kosilo na prostem. Otroci so razgrabili živež - ob sredah se nam vedno pridruži še Jelkina prijateljica - ter se porazgubili med igrali.
K meni je prisede oče Antoniejevega sošolca. Dandyjevska baretka na pobriti glavi, očala, pod njimi poreden nasmeh, oprijeta črna majica, kavbojke, nikjer mu ni konca, tipu. Meri gotovo več kot dva metra. Mila marička potička, pomislim, kakšen frajer je to. In v naslednjem hipu me prešine, da sem pravkar nekoga premerila s pogledom, ki se ne rima z žalujočo vdovo. In čisto brez vsakega občutka krivde sem pomislila tudi, kako prikladno, da je ločen.
Ni ravno pametno, da tole objavljam, ker obstaja realna možnost, da kdo od mojih nizozemskih znancev ali sorodnikov (ujujuj!!!!) vdre v slovensko kodo in vsaj približno dojame, kaj tukaj pisarim. Do konca življenja se lahko v javnosti pojavljam samo z vrečko na glavi.  Ampak v moji realnosti je ta objava walk on the wild side, življenje na robu. Višek vznemirjlivosti, ki ga je treba izkoristiti in zabeležiti, ker se bo jutro po tem, tako kot marsikatero,  najverjetneje začelo v solzah.
Tudi taki dnevi so, ko v meni nenadoma nekaj vzvalovi.